Najraje bi se pogreznila v zemljo: Žal mi je bilo za Karima in njegovo ženo

Pred novim izzivom skupin smo videli tvojo lepo gesto, ko si se pridružila vodji Tomažu Zevniku, ki se mu dotlej ni želel pridružiti nihče. Se tudi sicer v svojem življenju zaradi takšnih ali drugačnih izkušenj postavljaš na stran šibkejših?

Tomaž kot vodja v zadnjem izzivu skupin res ni bil v zavidljivem položaju, ko se mu nihče ni želel pridružiti. Čeprav je bilo še eno prosto mesto v Matejini skupini, sem se odločila za Tomaža, ker ne maram, da se nekdo počuti neprijetno in nezaželeno, kot verjamem, da se je v tistem trenutku počutil Tomaž.

Ali si med izzivom, ko je Tomaž povsem odpovedal kot vodja in se izgubil, svojo odločitev obžalovala?

Ko se med delom Tomaž ni izkazal kot vodja, ki vodi svojo skupino, svoje odločitve nisem obžalovala, bila sem samo razočarana nad njim, da se glede na to, da smo mu trije zaupali in mu pokazali podporo, sploh ni potrudil vzeti vajeti v svoje roke. Vem, da biti vodja takšnim trem petelinom ni lahko, tudi sama sem raje vodena, kot da bi bila vodja, kaj šele v skupini takšnih ‘močnih karakterjev’, mi je pa žal, da svojega strahu pred vodenjem ni nikomur zaupal, preden se je začel odštevati čas. Bi mogoče kdo od nas prevzel delo vodje. Vsi smo mu pač slepo zaupali, da se bo potrudil in bo svoje delo opravil po najboljših močeh.

Med dekoriranjem torte, ko ste imeli veliko težav z obmazovanjem, si v nekem trenutku vrgla na mizo lopatico. Ti je povsem prekipelo?

(smeh) Med ‘dekoriranjem’ torte sem res izgubila živce. Ko se trudiš obmazati torto, ki se povrh vsega še tali, ker je po nesreči zamrznila, potem pa ti zraven ostali člani skupine govorijo, da torta teče in da je ne bo mogoče končati pravi čas, česar se že tako ali tako zavedaš, ampak hočeš rešiti, kar se rešiti da, ti pač v enem trenutku poči, tako kot je meni. Se mi pa zdaj vse skupaj zdi dosti bolj smešno, kot se mi je takrat.

Si že uspela preboleti sramoto, kot ste to opisovali sami, zaradi ponesrečene torte?

Po iztečenem času, ko sem se zavedala, da torta ne bo takšna, kot smo si jo zamislili, bi se najraje pogreznila v zemljo. Ni bila toliko sramota, kot to, da nismo znali izkoristiti prednosti, ki smo jo dobili. Bolj kot za nas mi je bilo žal za gospo Heleno in Karima, ki sta želela vsaj delno popraviti spomin na njuno poročno torto, mi jima pa prinesemo kup gromozanske čokoladne grmade na polici od hladilnika. V tistem trenutku se mi je zdelo to grozno nespoštljivo do nekoga, ki praznuje 25. obletnico poroke. Verjamem, da tako kot svoje poročne torte, tudi te ne bosta nikoli pozabila (smeh). In ko zdaj pogledam nazaj, sem kar vesela, da se je vse izteklo, kot se je, ker smo končno videli tudi, kako sodniki jočejo od smeha.

Med individualnim izzivom, ko so tekmovalci na balkonu odločali o menjavah, si si prav želela menjavo s Tomažem, da bi mu pustila kaos na delovni postaji in bi se moral znajti. Ali si se mu želela maščevati za neuspeh pri skupinskem izzivu?

Naslednji dan, med individualnim testom, sem bila še pod vplivom prejšnjega dne, ko sem bila kar jezna na Tomaža. Jezna sem bila nanj, ker se mu glede na potek dogodkov med peko torte in po kasnejši katastrofi to ni zdelo nič takega. Vse skupaj je vzel zelo neresno in se vsemu temu še smejal. Pred pokušanjem sem mu omenila, da mogoče ne bi bilo slabo, če neuspele torte ne dostavimo pred sodnike, da vse skupaj ne bi izpadlo, kot da se iz kogar koli norčujemo, vendar o tem ni želel slišati. In ker naslednji dan vsega tega še nisem najbolj prebolela, sem pač želela, da me med kuhanjem menjajo prav z njim, čeprav v tem trenutku nimam pojma, zakaj bi mi to kakor koli pomagalo oziroma otežilo delo Tomažu. Očitno sem že prebolela. Se pa nisem želela maščevati, sem ženska … le kdo bi nas razumel, še same se kdaj malo težje.

MasterChef Slovenija na sporedu vsako sredo in četrtek ob 21. uri na POP TV. Enodnevna predpremiera oddaj na VOYO.