Zala želi s prepoznavnostjo pomagati, izobraževati in širiti dobro voljo

Posloviti si se morala pred zadnjim tednom tekmovanja MasterChef Slovenija. Pokazala si pogum, drznost, kreativnost in borbenost, na koncu pa so odločali detajli in napake, ki so se prikradle v postopek obdelave živil in dodajanja začimb. Je bil pritisk morda le prevelik zate?

Bolj kot se je MasterChef bližal koncu, bolj smo pritisk občutili vsi tekmovalci. Zagotovo je bil pritisk velik, toda ne bi rekla, da prevelik. Glavna napaka se mi zdi, da je bila v kuhanju meni popolnoma tuje jedi iz druge kulture, drugačne kulinarike in predvsem sem vseskozi kolebala, katere začimbe uporabiti oz. da mi ne bo kdo oporekal, da mešam kaj s preveč indijskimi, mediteranskimi začimbami itd. Razmišljala sem o kardamomu, kariju, kurkumi, tudi cimetu, ampak sem si mislila, da mogoče to ne bi bila prava izbira. Še ena ovira, ki sem jo opazila, pa je bila, da v želji skuhati čim boljšo jed nisem želela delati enako kot ostale sotekmovalke, da se ne bi vse štiri ponavljale in na koncu skuhale isto jed. Ko vidiš, da nekdo uporabi eno sestavino, pa naslednji hiti za njim ponavljat isto, začneš razmišljati, ali bi moral tudi ti in ali je to sploh prav in raje ne.

Povedala si, da si ob slovesu obudila spomine na to čudovito izkušnjo. Kaj vse se ti je odvrtelo v mislih?

Spomnila sem se dogodkov vse od prve oddaje naprej. Od prve pohvale, ki mi je dala zagon in odgnala strah, ki sem ga imela na začetku tekmovanja, do zmage moje skupine s hotdogom, kuhanja z govejim jezikom, ki je bil najboljša jed, zmage s sedemplastno torto, zmage skupine mojih prijateljev v izzivu z rižem, pohvala kompozicije krožnikov pri pethodnem meniju, da sem prva prišla med prvih pet in še in še. Vesela sem in ganjena, da sem spoznala toliko novih ljudi, ki jim lahko rečem pravi prijatelji, hkrati pa da sem sama sebi dokazala, da ni pomembno, kaj mi dajo na desko, bom to skuhala, saj sem kuhala s toliko novimi sestavinami, da sem popolnoma izgubila predsodke pred določenimi živili.

Torej si se spominjala tudi svojih najboljših jedi. Na katere si najbolj ponosna?

Najbolj sem verjetno še danes ponosna na goveji jezik, predvsem ker je bilo popolnoma noro, da bi lahko skuhala nekaj zelo dobrega, če z jezikom nisem še nikoli kuhala. Celo kuhanje je bilo že od začetka obsojeno na poraz, potem pa je na koncu sledil tak preobrat s kombinacijo okusov in dostavljeno jedjo. Tu sem sama sebi in ostalim dokazala vse, kar sem morala. Zelo ponosna sem tudi na popolno skuhano sipino rižoto, izločitveno 15-minutno kuhanje, kuhanje z zmagovalci in kuhanje za top pet.

Kako si se počutila, ko so se za teboj zaprla vrata kuhinje MasterChef?

Veselo. Polno čustev. Vedela sem, da sem prišla zelo daleč, dlje, kot sem mislila, da sem pridobila ogromno novega znanja, skuhala marsikaj, spoznala dobre ljudi. Žal mi je bilo edino, da nisem mogla imeti pred odhodom še ene možnosti, izločitvenega testa, ampak da so me takoj poslali domov. Z izjemo nekaj čustvenih solzic izven seta kuhinje MasterChef v prvih minutah, ko sem jo zapustila, sploh ni bila prisotna nobena žalost. Na koncu vedno ostane tisto, kar v tebi prevladuje, in pri meni je bilo to veselje zaradi same izkušnje, novih poznanstev.

Kakšno je bilo srečanje s tvojimi domačimi po tako dolgem času in kako so komentirali tvojo pot v šovu?

Pogrešala sem jih še bolj, kot sem mislila. Ulile so se solze sreče, ko smo se srečali. Haha, nihče ni mislil, da bom prišla tako daleč, tako da ko smo se občasno slišali po telefonu, so bili vedno še toliko bolj veseli, da sem še kar noter. Na koncu je iz "Kdaj prideš domov, pogrešamo te" prišlo že na "Nič ne hodi pred koncem domov".

Ob tvojem odhodu je bila najbolj žalostna Petra Trofenik, ki je tekmovanje zapustila še isti dan.

Petra je bila še edina v preostali peterici tekmovalcev, s katero sem se res ujela. Spoznali sva se že na začetku, stkali posebno vez in razumem, da ji je bilo še toliko bolj hudo, ko je po mojem odhodu na nek način ostala sama. Tudi meni bi bilo izjemno hudo, če bi ona zapustila šov pred mano. Samo želela sem si, naj ne obupa in se bori naprej, četudi ne morem več navijati zanjo. V bistvu sva šov začeli in končali skupaj. Prvi skupinski izziv s torto in zadnje kuhanje v dvoje, ko sva kuhali z zeleno, naslednji pa tako rekoč obe domov. Zame je bila kot starejša sestra in zato je bil moj odhod še toliko bolj čustven.

A že Marko nam je zaupal, da boste skupaj s Petro organizirali kulinarične dogodke in da bomo o vas še slišali. Kaj torej pripravljate?

Vsem je skupno to, da radi kuhamo, da smo radi z ljudmi in predvsem da širimo dobro voljo in pozitivo. Pripravlja se veliko različnih kulinaričnih dogodkov in delavnic, ideje nam švigajo od povsod, s Petro pa bova zagotovo v dogodke vključili tudi kakšno prehransko modrost in znanje o pravilnem in varnem ravnanju s hrano, glede na to, da sva obe v skoraj istem fohu. Skupaj s Petro in Anito, ker smo se vse tri res poštekale in se poimenovale Powerpuff, pa pripravljamo še en skriven projekt, o tem pa bo več znano septembra.

Kateri pa so še drugi tvoji načrti za bližnjo ali daljno prihodnost?

Do zaključka in diplome me ločita le še dva izpita, torej moj cilj je letos diplomirati, se jeseni vpisati na magistrski študij prehrane, predvsem pa izkoristiti trenutno prepoznavnost za dobro sebe in dobrodelnost. Da se lahko povežem in dosežem čim širše občinstvo, da lahko s tem, da kje sodelujem, pomagam zbrati kakšna dodatna sredstva, da lahko ljudem nudim pomoč pri prehrani, svetovanju, jih izobražujem, da kuham še na čim več dogodkih in da pokažem, kako je kuhanje lahko zabavno. Sebi pa želim za lastni užitek še bolj pogosto zastaviti kak kulinaričen izziv, tako da se bodo morali doma zdaj kar navaditi, da bodo kosila in prazniki še posebej pestro kulinarično obarvani.

Ne zamudite polfinalne oddaje in velikega finala letošnjega MasterChefa Slovenija v četrtek in petek ob 20. uri na POP TV.