Za železnimi vrati, kjer kosti oživijo

"Pozdravljeni, vi ste pa z avtobusa?" nas s klopi pred hišo, na kateri lovita tople sončne žarke po prehodu hladne fronte z močnimi nalivi, pozdravita nasmejana domačina v Šebreljah, cerkljanskem naselju s 300 dušami.

Skozi vas jo mahamo proti Divjim babam, enemu najpomembnejših najdišč stare kamene dobe na svetu. Tam so med izkopavanji leta 1995 našli kos leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice. Luknje je pred 60.000 leti z namenom zvočnega izražanja izdelal človek, neandertalec.

Izhodiščna točka vodenega ogleda arheološkega parka, ki traja približno dve uri, je pri cerkvici sv. Ivana, ki leži na robu Šebreljske planote, od koder se odpirajo izjemni razgledi na Cerkljansko hribovje, v ozadju se dvigujejo hribi nad Tolminom in Bohinjem, vidi se tudi Vogel.

Jama leži približno na sredini hriba, med vasjo Šebrelje zgoraj in naseljem Reka spodaj. Premagati je treba 120 metrov višinske razlike, hoje navzdol je približno 15 minut. Do jame vodi urejena zavarovana pešpot, sestavljena iz številnih stopnic, ki pa niso klasične betonske umetne, ampak so dodobra zlite z naravnim skalnatim terenom. Vračanje navzgor traja še nekoliko dlje, napeta jeklenica za oporo je zlata vredna.

Dobro je, da je obiskovalec fizično vsaj malo pripravljen ter primerno obut. Priporočena je jopica, tudi v poletni pripeki, saj je v jami stalna temperatura okoli 10 stopinj Celzija.

Nihče pa se tja ne more odpraviti sam.

"To je arheološko najdišče, zaprto pod ključem in samo z vodnikom se lahko ogleda jamo. Izkopana je približno do polovice, direktno v plasteh se vidijo kosti, ki bi jih lahko prijeli, česar pa se seveda ne sme početi, dotikati se ne sme ničesar. Gre za arheološko najdišče, nad katerim bdita tudi zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine," pripoveduje Goran Novaković iz Zavoda za turizem Cerkno.

Gre za živo najdišče, doslej so izkopali približno dve toni živalskih kosti, največ od mladega jamskega medveda, saj je bil to tudi njihov brlog, kjer so samice kotile. Našli so tudi različna kamnita in koščena orodja, ki so jih izdelali neandertalci. Kot pravi Novaković, bi bil izziv najti še kosti samega neandertalca, arheologi pravijo, da bi jih najverjetneje tudi, če bi kopali naprej, vendar zaradi "finančnih in drugih razlogov" jama za zdaj ostaja taka, kot je.

Ob tem zatrjuje, da občina maksimalno podpira upravljanje z arheološkim parkom, imajo tudi podporo pristojnih institucij, želeli pa bi si, da to vrednost prepozna tudi država in da delovanje parka in ostalih turističnih jam v Sloveniji podpre tudi prek finančnih vzvodov. So pa z državnimi sredstvi jamo digitalizirali, je ponosno povedal.

"Jama kot taka naravno ni nič posebnega, horizontalno gledano je zelo majhna jama, 50 metrov meri. Ko stopiš vanjo, ni nekega 'uau' efekta, zato smo to doživetje obogatili," opiše, kako je piko na i dodala digitalizacija. Sprva so želeli digitalizirati samo zgornji del jame, z Zavodom za varstvo kulturne dediščine so se nazadnje dogovorili še za spodnjega, saj je ta s strokovnega vidika najpomembnejši. Prikazane so namreč posamezne plasti kamnin, opisana je njihova ocenjena starost ter klimatske razmere, v katerih so nastale.

V zgornjem delu jame je bil največji izziv, kako namestiti velik projektor, kako ga zaščititi pred vlago. "Projekcija obiskovalca zapelje v skrivnostni svet neandertalcev, določen del je animiran, določen je posnet z 'lokalnimi' in 'uvoženimi' neandertalci, doživite celo paleto čustev," Novaković opisuje mogočne zvočne in vizualne učinke kratkega filma.

Za zvočno podlago je poskrbel multiinstrumentalist Boštjan Gombač: "Trenutno največji promotor neandertalčeve piščali, človek, ki res čuti Divje babe na nek poseben način, že večkrat je igral tukaj v jami in kadarkoli ga povabimo k sodelovanju, se z veseljem odzove," je hvaležen znanemu slovenskemu glasbeniku. Na piščal se uči igrati tudi tamkajšnja flavtistka: "Vemo, da je igranje na piščal zelo zahtevno, zato smo veseli, da so se tudi v našem lokalnem okolju pripravljeni učiti igrati na tovrstni instrument," dodaja vodja cerkljanskega turizma.

11 centimetrov velika neandertalčeva piščal je dokazano najstarejše glasbilo na svetu, ki ga torej hrani Narodni muzej Slovenije, ki varuje 4000 različnih eksponatov. S pomočjo 3D-tiskalnika pa je bila izdelana replika enakih velikosti, na katero igra Gombač. "Neandertalčeva piščal je prvi eksponat, ki se ga v muzeju v primeru kakršne koli naravne ali druge nesreče zaščiti in se ga odnese na varno. Ne drugi, peti ali petnajsti, ampak prvi," Novaković ponosno poudarja pomen te najdbe tudi za državo.

Decembra lani, prav ob 30. obletnici najdbe piščali, je Arheološki park Divje babe postal tudi kulturni spomenik državnega pomena. Takrat je Narodni muzej pripravil tudi razstavo z naslovom 60.000 let glasbe, ki je bila tam na ogled do februarja, nato pa se je preselila v domači Cerkljanski muzej, kjer bo na ogled še do konca junija.

Sama originalna piščal pa Narodnega muzeja nikoli ne zapusti, tudi njena vrednost je neprecenljiva, nima cene. Vsa druga glasbila, doslej najdena kjer koli na svetu, so mlajša od nje. "In ni pomembno samo to, da je najstarejša, pomembna je celotna zgodba te najdbe in predvsem to postavljanje neandertalcev v popolnoma drugačno luč. Vse več raziskav na to temo je narejenih, da so bili neandertalci sposobni umetniškega izražanja in bili dosti bolj enaki nam, kot mislimo. Da niso bili neumni, ampak zelo razmišljujoči, konec koncev preživeti takrat v takem okolju, kot so oni, je presneto težko, moraš biti izjemno inteligenten, da v takem nevarnem in občutljivem okolju preživiš, kar so oni dosegli," meni Novaković.

Divje babe so odprte od 1. aprila do konca oktobra, od novembra do konca marca je jama zaprta zaradi prezimovanja netopirjev. "Če pozimi kdaj pridemo v jamo zaradi nadzora, vidimo, da jih je res dosti več, zato je zaradi netopirjev jama zaprta in to spoštujemo, se tega strogo držimo," zatrdi sogovornik.

Med sezono so na voljo fiksni termini za ogled, objavljeni na spletni strani, na katere se ni treba prijavljati, vodnik v vsakem primeru čaka na izhodišču - če kdo pride, pride. Običajno gre za sobote in nedelje ob 10. uri, junija, julija in avgusta je dodan še četrtkov popoldanski termin. V primeru slabe vremenske napovedi tura odpade, strma pot je lahko prenevarna, drselo je tudi po tokratnem deževju, na nekaterih mestih je še vedno curljala voda, čeprav je na nebu že zdavnaj svetilo močno majsko sonce.

Jamo na leto obišče približno 2000 obiskovalcev, pristojne veseli, da je med njimi vse več šol: "To je pomembno, saj na mladih svet stoji in je pomembno, da mlade izobrazimo o tem, da ta zgodba in najdba dobita neko vrednost v njihovih očeh," poudarja Novaković. Jamo obišče precej več domačih gostov, po Novakovićevi oceni je razmerje 80:20 v primerjavi s tujimi. Marsikdo se za obisk same jame ne odloči zaradi zahtevnega dostopa, si pa lahko doživetje predstavlja s pomočjo sodobne tehnologije in posebnih očal.

Kot zagotavlja Novaković, pa si vseeno ne želijo svetovne slave. "Želeli bi si, da Divje babe še naprej ostanejo tako unikatne, kot so, ne želimo si množičnega turizma, saj tega to okolje ne bi preneslo. Kot ste lahko videli, je že avtobus, ki pride v kraj, nek tujek, zato moramo z občutkom razvijati in promovirati to zgodbo arheološkega parka," poudarja.

Dotok obiskovalcev seveda najbolj zadeva tiste, ki v kraju živijo. Na območju Šebrelj je bila ustanovljena tudi civilna iniciativa, ki se zavzema za uravnotežen razvoj turizma in ustrezno upravljanje območja. "Največji izziv, ki se ga zelo dobro zavedamo, so parkirna mesta. Ko bomo to rešili, bomo rešili 99 odstotkov vseh težav. V to kislo jabolko smo že zagrizli, ampak je izziv to, ker občina nima nobene parcele, ki bi jo lahko takoj namenila za parkirna mesta, tako da se zdaj iščejo rešitve," v pogovoru za 24ur.com priznava Novaković.

"Govoriti o preturizmu pri nas pa je po mojem mnenju pretirano, kajti naredili smo statistiko za leto 2025, ki pravi, da je v lanskem letu od aprila do konca oktobra, ko so vodeni ogledi v jami, v Šebrelje izključno zaradi Arheološkega parka Divje babe prišel en avtobus na teden," meni.

"In tudi, če bi bilo avtobusov več in bi bila parkirišča primerna, smo mi razumeli lokalce, da nimajo težav s tem, le da se zagotovijo ustrezna parkirna mesta. Če je mogoče, v vasi, ne da bi hodili proti Dolenji vasi, saj je potem res tako ozka cesta, da se težko srečujejo. Številke obiskovalcev niso take, da vas tega ne bi mogla predihati, moramo pa mi res narediti svoj del naloge skupaj z občino, da bomo umirili strasti," zaključi.