Ko zaigrajo žaga, čevelj, bajs in ribežen

Po s soncem obsijani poti smo se počasi približevali Grilovi domačiji v Vinski Gori pri Velenju. In v trenutku, ko so se pred nami že izrisali prvi obrisi stare kmečke hiše, se je izpred nje razlegla živahna, vesela glasba. Harmoniko so sicer spremljali nekoliko nenavadni zvoki, ki jih na prvo žogo nismo znali povezati s tradicionalnimi glasbili.

Pred domačijo so nas namreč poleg gospodarjev pričakali tudi Konovski štrajharji, skupina petih glasbenikov (čeprav so bili tokrat prisotni le štirje), ki ljudske in narodne pesmi izvaja na prav poseben način.

Skupina namesto klasičnih glasbil uporablja predmete, ki so bili nekoč nepogrešljiv del vsakdana življenja in dela. Med njimi so žaga, ribežen, čevelj in lončeni bajs. Glasbila torej, ki jih človek ne sreča prav pogosto, še redkeje pa v takšni kombinaciji.

"Mi smo Konovski štrajharji, delujemo že 33 let, posebni pa smo prav zaradi naših instrumentov," nam je pojasnila članica skupine Lidija Gluk, ki je pred domačijo igrala na žago in lončeni bajs.

Kot pravi, so bila njihova nenavadna glasbila nekoč povsem običajna delovna orodja, ki so jih uporabljali pri vsakodnevnih opravilih. No, Konovski štrajharji so jim tokrat dali drugačen namen: "Iz teh glasbil nato izvabljamo glasbo, ki je prijetna za uho."

Ob predstavitvi glasbil smo hitro ugotovili, da ima skoraj vsako svojo zgodbo. Marija Cerkovnik igra na ribežen, pripomoček, s katerim so nekoč ribali perilo. Ervin Zajc skrbi za ritem s čevljem, ki mu pravijo tudi cokl šuh, žaga in lončeni bajs, ki ju je imela v rokah Glukova, pa po njenih besedah poskrbita za nekoliko močnejši zvok.

Vse skupaj pa je v celoto povezovala melodija harmonike, meh katere je razpenjal Jože Cerkovnik. Poleg glasbil, ki so jih predstavili v Šaleški dolini, pa je skupina glasbenikov igrala tudi že na grablje, nam je povedala Lidija Gluk.

Eden bolj zanimivih instrumentov je bil prav čevelj, ki se v rokah Ervina Zajca spremeni v svojevrstno tolkalo. Z njim ustvarja ritem. "To je vsa umetnost," je ob predstavitvi pripomočka povedal glasbenik.

A čeprav se morda na prvi pogled zdi preprosto, morajo biti člani med seboj dobro usklajeni. Vsak ima svojo vlogo, skupaj pa iz nenavadne zbirke predmetov ustvarijo glasbeno celoto.

Za igranje na takšne instrumente ni prav veliko običajnih glasbenih učbenikov ali šol. Člani so se zato igranja učili predvsem sami, s prilagajanjem in izkušnjami.

"Res smo amaterji, ampak to delamo z veseljem. Radi igramo, radi pojemo," nam je povedala Glukova. Večinoma igrajo ljudske in narodne pesmi, v njihovem repertoarju pa je tudi nekaj lastnih skladb. Ob tem pa poskrbijo tudi za večglasno petje.

Tradicija se sicer ni začela z današnjimi člani Konovskih štrajharjev. Kot je pojasnila sogovornica, so takšno glasbo ustvarjali že njihovi predhodniki, sami pa le nadaljujejo izročilo svojih krajanov. Prav ohranjanje te dediščine je eden od najpomembnejših razlogov, da še vedno vztrajajo. "Zelo smo ponosni, da ohranjamo to ljudsko glasbo," je poudarila.

Njihova glasba tako ni le nenavadna popestritev dogodkov, temveč predstavlja tudi živ spomin na čas, ko so ljudje glasbo ustvarjali s tem, kar so imeli pri roki. Pa četudi so bili to le ribežen, žaga ali čevelj.

Podobno je ohranjanje ljudskega izročila tudi eno od poslanstev Grilove domačije. Ob prihodu so nas tam poleg vesele glasbe pričakale tudi domače dobrote, zeliščni napitki, marmelade, za kar so poskrbeli v Društvu zeliščarjev Velenje.

Med spoznavanjem okusov lokalnega okolja smo izvedeli tudi nekaj več o sami zgodovini domačije – ekomuzeja oz. "muzeja, ki živi".

Kot nam je pojasnila direktorica Muzeja Velenje Tanja Vrboten, je bila Grilova domačija nekoč viničarija, ki se je pozneje preobrazila v manjšo kmetijo. Že kraj, v katerem se nahaja – Vinska Gora – priča o nekdaj razširjenem vinogradništvu na tem območju.

Od leta 2009 z domačijo upravlja velenjski muzej, na posestvu pa lahko še danes najdemo njivo, zelenjavni in zeliščni vrt, vinograd, sadovnjak, čebelnjak ter hišo z gosposkim poslopjem. Vendar pa za vse to ne skrbijo le muzejski delavci. Pri vzdrževanju in ohranjanju domačije sodelujejo tudi številna lokalna društva, posamezniki in ustanove. Zeliščarji skrbijo za zeliščni vrt, čebelarsko društvo Fran Linček za čebelnjak, vinogradniki pa za vinograd.

"Tu je en tak zelo lep primer dobre prakse, kako se da na enem takem ljubkem, malem ozemlju združiti različne zgodbe, ki jih potem tudi redno prikazujemo prek štirih večjih prireditev, ki jih imamo tekom leta," je povedala direktorica muzeja. Po njenih besedah se na vsakem dogodku posvetijo določeni temi, pri vsem pa pomagajo lokalni ponudniki.

S tem pa gre v tem primeru za muzej, ki živi, saj ne gre namreč le za ohranjanje stare stavbe in predmetov, temveč za prostor, kjer tradicionalna znanja in dejavnosti še vedno ostajajo del vsakdanjega dogajanja.

Med obiskom pa smo spoznali še eno spretnost, ki je bila nekoč pomemben del vsakdanjega življenja - tradicijo vrvarstva. Kot je pojasnila direktorica Muzeja Velenje, so vrvi in mreže nekoč izdelovali iz različnih naravnih materialov, predvsem lanu in konoplje, pa tudi kopriv, koruznega ličkanja, slame in živalskih kož.

Takšne vrvi so uporabljali pri kmečkih opravilih, pa tudi na jadrnicah in drugih področjih, kjer so potrebovali trpežne vrvi. Vrbotnova je ob tem pojasnila, da v Muzeju Velenje skupaj s Turističnim društvom Šentilj obujajo tradicijo njihove izdelave.

Izdelovanje vrvi so prikazali na posebni napravi, ki jo je Jože Laubenstein izdelal sam. Kot nam je zaupal, je za njeno izdelavo potreboval približno mesec dni, saj je moral med drugim ponovno preračunati zobnike in njihovo medsebojno delovanje.

Pred našimi očmi sta tako zakonca prikazala postopek, pri katerem je pomembno predvsem enakomerno vrtenje in usklajeno delovanje na napravi.

Čeprav današnji industrijski stroji vrvi izdelujejo neprimerno hitreje, pa je po njegovem mnenju prikaz tradicionalnega postopka pomemben predvsem zaradi ohranjanja znanj preteklosti. Ni pa vse le v delu: "Imeti moramo tudi nekaj zabave. Obujamo spomine v otroška leta, takrat, ko so se stvari doma delale in se niso dale kupiti."

In prav to je bilo skupno vsem, ki smo jih tistega dne srečali na Grilovi domačiji. Glasbeniki, ki iz nekdanjih delovnih pripomočkov izvabljajo melodije, kmetija, ki ni usahnila v pozabo, in zakonca, ki prikazujeta izdelovanje vrvi. Vsak na svoj način ohranja delček preteklosti in ga prenaša naprej.