Slovenski gostinci hočejo domače oglje, kuhajo jim ga tri tedne

V Sloveniji se z oglarjenjem, ki je uvrščeno v register nesnovne kulturne dediščine, ukvarja še okoli sto oglarjev, ki skupaj nakuhajo dobrih 500 ton oglja na leto. Od tega ga polovico skuhajo v hribih nad Litijo, v Oglarski deželi. 

Na Dolah pri Litiji, na robu Posavskega hribovja na približno 700 metrih nadmorske višine, se z oglarjenjem ukvarjajo na 16 kmetijah in tako skupaj ohranjajo dolgoletno tradicijo, ki so jo v te kraje nekoč prinesli italijanski oglarji. 

Tradicija oglarjenja na oglarski domačiji Brinovec je stara že 95 let. "Takrat je moj dedek skupaj s svojim bratom tamle naredil kopo in potem je šlo oglarjenje naprej iz roda v rod vse do današnjih dni. Danes skupaj oglarimo tri generacije," Mirko Brinovec pokaže na svojega očeta Vinka ter sinova Miho in Toma. 

Sama kmetija v vasi Slavina obsega 52 hektarjev zemlje, 10 hektarjev je obdelovalnih površin, ostalo pa gozda. V hiši živi devet članov, "Vsi smo doma, nihče ne hodi v službo, zato skušamo čim bolje izkoristiti okolje, v katerem živimo," razloži. Za preživetje tako velike družine samo kmetovanje ne zadostuje, zato imajo razvitih več dopolnilnih dejavnosti. Glavna je mizarstvo, vse bolj pa stavijo tudi na oglarjenje. 

"Še do pred 15 leti je bilo kuhanje oglja zgolj to, da ga skuhaš in prodaš. Marsikatera kmetija je na račun oglja in lesa tudi preživela. Potem pa je vse več znancev in mimoidočih izletnikov - skozi te kraje vodi tudi pohodna Oglarska pot - postalo pozornih na to, kaj delamo. Zdelo se jim je zanimivo, ugotavljali so, da tega nikjer več ne vidiš, zato smo ugotovili, da to stvar v izumiranju lahko tudi tržimo," pojasni Brinovec.

Naredili so prve učne programe za osnovnošolce, nato so začeli sprejemati še ostale obiskovalce vseh starostnih skupin. Veliko je upokojencev, planinskih društev. Štiriurni obisk domačije, t. I. Oglar za en dan, je postal 5-zvezdično doživetje, saj ga je Slovenska turistična organizacija (STO) uvrstila v shemo Edinstvena doživetja Slovenije. "Moram reči, da smo kar zadovoljni, stvari napredujejo, obiskovalci prihajajo. Oglarska dežela lahko pričara lep izletniški dan," pravi Brinovec.

Oglarska dejavnost na Dolah poteka skoraj vse leto, najbolj živi med marcem in novembrom. V Oglarski deželi se vedno najde oglar, ki les pripravlja ali pa ga poogljuje.

V zimskem času je na vrsti sečnja, priprava lesa. "Les pustimo v gozdu nekje do meseca marca, da se malo osuši, nato ga začnemo navažati sem, na kopišče, kjer ga začnemo skladati skupaj. Če za delo poprimejo štirje delavci, za to potrebujemo približno pet dni," Brinovec opiše, kako se postopek kuhanja oglja sploh začne. Les zložijo v obliki kupole, nanj razprostrejo travo, lahko tudi smrekove veje ali mokro listje. "Neka prevleka mora biti čez les, saj na vrh pride še črna oglarska zemlja in če te prepreke ne bi bilo, bi zemlja zdrsela med les in ta kopa se ne bi kuhala tako kot treba," razloži.

Ko vse to postorijo, je kopa pripravljena na prižig. Kopa se prižge od zgoraj, tako da skozi odprtino na vrhu vržejo nekaj trsk, nanje pa žerjavico. Ko se začne kaditi, je kopa prižgana. Hkrati vsi vzkliknejo: "Naj kadi!" Prižig je vedno slovesen dogodek, ob tem, ki smo mu bili priča, dedek Vinko tudi zapoje. "Oglar je zavber fant, ima ves črn gvant. Oglar mora bit' moj," se spomni pesmi, ki jo je v življenju zapel že neštetokrat.

Posebnost: kopo sicer vedno prižgejo ženske. "Kope so pri nas prižigala že zelo znana imena, evroposlanke, žene predsednikov republike," ponosno našteva sogovornik.

In zakaj vedno ženske? Mirko Brinovec se odgovoru z nasmehom vztrajno izmika in se sklicuje le na star običaj. Vmes poseže njegova žena Renata, ki pojasni, da so se v preteklosti vedno šalili, da bo tako ženska kriva, če bo šlo pri kuhanju kaj narobe. Brinovec pojasni, da med kuhanjem lahko pride tudi do neljubih dogodkov, zato so bili oglarji vedno zelo povezani med seboj, da so si lahko pomagali med seboj. Zgodilo se je že tudi, da je oglar padel skozi luknjo. Tisto najhujše je preprečil le kol, ki ga je imel v rokah in s katerim se je ujel, a je kljub vsemu utrpel hude opekline. V sredini kope se pri kuhanju razvijejo temperature, ki presegajo 280 stopinj Celzija.

Kuhanje srednje velike kope traja od štirinajst dni do tri tedne. Hitrost je odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina zlaganja, oglarja in tudi vremena. Ogromna kopa, na katero smo plezali, ko smo jo pripravljali za prižig, pa bo čez dobra dva tedna že pol manjša, zelo se bo skrčila. "Oglje predstavlja približno samo tretjino teže lesa. Zato so oglarji včasih delali kope v gozdu, so skuhali oglje in ga potem na ramah nosili domov, saj je bilo lažje nositi oglje kot pa les, tako je bilo treba znositi manj kilogramov," pojasnjuje.

"Danes imamo oglarji kopišča doma, napeljana je tudi razsvetljava, saj je treba biti poleg tudi ponoči. Prve tri dni je treba vstajati vsaki dve uri in vsipati drobne kose lesa, imenovane budlovci, da to oglenje vleče proti vrhu," razloži. Sledi oglenje po celotni površini in vse do tal. Prvi dnevi pa so najpomembnejši, od njih je odvisno, kako bo kopa oglenela. Zato takrat ne spijo v glavni hiši, ampak spijo v majhni koči ob kopišču in tudi ponoči vsaki dve uri skrbijo za kopo.

"Lahko tudi kaj narobe naredimo, notri se nič ne vidi, kaj se tam dogaja, s kolom lahko le čutiš. Ena stran lahko hitreje ogleni kot druga, potem poskušaš to uravnavati, kolikor se pač da, čeprav čisto pa ne moreš nikoli. Zato stari oglarji pravijo, da se vsaka kopa drugače kuha, po svoje," poudari.

Oglar za pripravo lesa, transport do kopišča, zlaganje kope in kuhanje oglja do razdiranja pri povprečno veliki kopi porabi okrog 43 dni, pri večjih kopah 47. Oglje se nato čez noč ohladi in je naslednji dan pripravljeno za polnjenje vreč za prodajo.

"Struktura kupcev se je skozi zgodovino spreminjala. Še v moji mladosti, ko je moj oče to delal, se oglje ni uporabljalo za peko na žaru. Veliko ga je šlo v industrijo, kovačije, na železnice, velik porabnik je bil ljubljanski Litostroj. Takrat ni bilo tako pomembno, kakšen les si uporabil. Danes, ko pa se oglje iz Oglarske dežele praktično 100-odstotno uporablja za peko na žaru, pa je zelo pomembno, kakšen les damo v kopo. Zato dajemo trde listavce, bukev, gaber, hrast, lesko. Tako dobimo res kakovostno oglje za kakovostno peko na žaru," našteva Brinovec. 

Izdelek vsi okoliški oglarji prodajajo pod isto etiketo Oglarske dežele, na leto vsi skupaj skuhajo približno 250 ton oglja. Ker je povpraševanje večje od ponudbe, je narasla tudi cena. Za tri kilograme oglja je treba odšteti pet evrov, v prodaji doma 10-kilogramska vreča stane 13 evrov, 20-kilogramska pa 25 evrov. Če se oglje dostavlja v manjših količinah, stane kakšen evro več.