Kdo je Mina Manojlović, Srbkinja z vlogo v Najinih mostovih?

Mina, kolikor vem, si razpeta med Ljubljano in Beogradom. Kaj te je pripeljalo v Slovenijo?

Živim v Ljubljani, v Beograd pa grem večkrat zaradi službe in prijateljev, ki so mi kot družina. V Sloveniji sem našla moža, ki je Slovenec. Sama sem sicer rojena v Beogradu in tam tudi diplomirala iz igre v razredu Svetlane Bojković in Milice Kralj pred desetimi leti.

Koliko časa si že v Sloveniji?

V Sloveniji sem zdaj že skoraj sedem let. Težko se je bilo prilagoditi, saj je tu način življenja drugačen, je pa tudi veliko bolj urejen kot v Srbiji.

Kako je s slovenščino? Gre? Ali je zelo težka?

Slovensko govorim in trudim se, da bi bila izgovorjava čim bolj pravilna. Na začetku mi je bilo zelo težko, saj je jezik zelo podoben srbsko-hrvaškemu, a je hkrati zelo različen. Seveda imam še vedno težave z dvojino, ampak slej kot prej bom jezik osvojila.

Kako je koronakriza vplivala na tvoje delo, glede na to, da si razpeta med Slovenijo in Srbijo?

Koronavirus je prinesel zelo težko obdobje, še posebej za umetnike. Kot svobodna umetnica imam veliko težav, saj sem nenehno med Beogradom in Ljubljano, a je zdaj karantena to zapletla. Pred kratkim sem snemala serijo v Beogradu s fantastičnim režiserjem Miloradom Milinkovićem, ki je najbolj znan po filmih Mrtav ‘ladan in Čitulja za Eskobara. Pri snemanju te serije sem bila asistentka, iz Ljubljane pa so me klicali, naj se hitro vrnem v Ljubljano, da sem dobila vlogo v novi seriji. A ko sem prišla iz Beograda, sem morala v karanteno, zaradi česar sem v Sloveniji izgubila kar dve vlogi. Slovenci so pri organizaciji produkcije in snemanj zelo organizirani, same pohvalim jih lahko. Tukaj se ne sme zamujati, točno se ve, kdo kaj dela. Zelo mi je žal, da sta mi dve vlogi ušli zaradi korone. In ker se je sprožila verižna reakcija, sem zaradi odhoda v Ljubljano izgubila vlogo v Beogradu. Tako da o koroni nimam lepega mnenja. Moje delo je takšno, da se preprosto moraš pojaviti tam, kjer te potrebujejo. Zato je težko živeti v Sloveniji in delati po vseh državah nekdanje Jugoslavije. Vsekakor je izziv obstati na sceni in najti motivacijo.

V eni najbolj gledanih slovenskih serij Najini mostovi si dobila manjšo vlogo. Kako bi opisala to sodelovanje?

Ja, vlogo sem dobila s pomočjo casting agencije. To je zame velik uspeh, in verjeli ali ne, ampak to je zame prva vloga v tujini. Iskali so nekoga, ki bi igralk Bosanko Selmo, lik, ki se ponovi v nekaj epizodah. Zelo sem bila vesela, ko so me izbrali. Ni lahko priti do vloge, še posebej pa v državi, kjer živiš le nekaj let. Produkcija, ki snema Najine mostove, je zelo resna, a mlada ekipa, s katero imam krasno izkušnjo in sodelovanje. Režiserja, s katerima sem sodelovala, Maja in Jaka, sta zelo predana svojemu delu in pred sceno vedno govorita z igralcem ter mu povesta, kaj želita od njega. Celotna ekipa izza kamere je odlična, prav tako pa tudi vsi igralci, s katerimi sem imela priložnost sodelovati, od Aleša, Helene, Jerneja, Roberta do Saše … To je bila res lepa izkušnja in vsi so veliki profesionalci. Mislim, da smo se lepo ujeli, in občutek imam, kot da bi sodelovali več let. Čudovita ekipa, čudoviti ljudje, in upam, da bom še kdaj dobila priložnost snemati z njimi. To bi si res želela.

Si imela na snemanju serije težave s slovenščino?

Na setu nisem imela težav s slovenščino. Komunikacija mi ni predstavljala nikakršnega problema, kar pa zadeva vlogo v seriji Najini mostovi, sem morala govoriti v bosansko-slovenski različici jezika. Zato je bil velik izziv osvojiti bosansko narečje in vmes dodajati slovenske besede. 

Kot igralki mi ne predstavlja velikega problema govoriti v tujem jeziku, saj se učimo tako jezik kot izgovorjavo. In tudi to je ena od stvari, zakaj tako zelo obožujem svoj poklic. Vlogi, ki sem ju izgubila, sta bili vlogi Slovenke, kar je bil zame velik kompliment.

Kako bi opisala svojo vlogo Selme v Najinih mostovih?

Selma je dekle, ki je v Slovenijo prišla iz Bosne in Hercegovine in v podjetju Furlana dela na črno. Selma je sirota in je zelo prestrašena, saj je v Sloveniji nezakonito. Boji se za svoj obstoj in je ljudem, ki ji pomagajo, zelo hvaležna. Ne samo da živi v zanikrnem majhnem stanovanju, poleg vsega je še bolna. 

Bi rekla, da sta si s Selmo kakorkoli podobni?

Mislim, da moramo igralci v vsaki vlogi najti nekaj, v čemer so nam podobni, da ga potem lažje odigramo, da smo kot igralci bolj verodostojni. Sestavljanje lika je vedno del raziskovanja, razmišljanja o liku in napornega dela. Podobnost, ki sem jo našla s Selmo, je, da sva obe zelo požrtvovalni za družino, da obe spoštujeva avtoriteto in da sva obe včasih malo naivni. Zelo sem jo vzljubila in postala mi je zelo ljuba. Vsaka oseba, ki gre s trebuhom za kruhom, je vredna spoštovanja in sočutja.

Kako je koronakriza prizadela tebe kot igralko?

Kot sem že povedala, mislim, da je najtežje umetnikom, ki si želijo delati, ki si želijo dokazati, da se borijo za svojo eksistenco, a te možnosti nimajo, saj je hkrati ukinjena tudi svoboda. Nič ne moremo in ne vemo, do kdaj bo tako. Ko sem izgubila vloge in imela na pretek prostega časa, ko se počasi začne odpirati Pandorina skrinjica, sem se posvetila svoji drugi strasti – slikanju. Imam platno, barve, čopiče in svojo dušo. Z drugimi besedami: našla sem idealni način izražanja v tem času. Po drugi strani pa nas družbena omrežja ohranjajo aktivna, lahko snemamo, se udeležujemo monologov, pojemo. Velik izziv je najti motivacijo in upanje in ne pasti v vrtinec depresije in anksioznosti. Hvala bogu imam otroke, ki me osrečujejo in mi na obraz narišejo nasmeh. Kot epilog koronakrize, mislim, da je to za vse nas en velik psihološki test obstanka. Težek, ampak ne smemo izgubiti samih sebe.

Kakšne so tvoje želje za prihodnost? Kje bi rada ustvarila kariero?

Moja največja želja je, da bi se lahko zaposlila v gledališču. Za igralca je zelo pomembno imeti matično gledališče. Seveda bi si želela, da je to v Sloveniji, saj tu živim in imam tu družino. Kariero gradim tudi v Beogradu, kjer snemam različne projekte in me zdaj čakajo dva filma, serija in obnovitev moje avtorske predstave, monodrame Ana Frank, ki sem jo igrala v Sarajevu in Beogradu. Pripravljam se tudi na še eno novo predstavo, tudi monodramo. Medtem pričakujem klic v Ljubljani za novo serijo. V načrtu je tudi, da naredim svojo izložbo slik z naslovom Odlomki moje duše. Kariera se zdaj uresničuje v Ljubljani in Beogradu. Tudi v Bosni sem snemala, kjer sem sodelovala z režiserjem Jaminom Durakovićem pri seriji Dobrodošli na Orient express. Prav tako bi se v kratkem moralo začeti snemanje serije na Hrvaškem, kjer že leta sodelujem s produkcijsko hišo Emotion. Je pa moja želja, da bi zgradila kariero, ki bazira na regionalnem nivoju za zdaj. Pred časom sem snemala tudi za Italijo, serijo Paura di Amaer, in Savdsko Arabijo, za serijo Infiltration, tako da se sodelovanja s tujino vsekakor ne branim.

Bi rada še sama kaj dodala o sebi? Kako bi se rada predstavila našim bralcem?

Kar le malo ljudi ve o meni, je, da sem zelo kreativna in da s tem zelo čustvena. Svoj posel opravljam iz globine svoje duše, in to me motivira, nikakor me ne motivira denar. Sem rojena umetnica in za to živim. Sebe ne vidim v nobeni drugi službi. Kot mama si zelo želim, da bi lahko na otroke prenesla ljubezen do umetnosti. Mislim, da so to prirojena čustva, in zelo sem vesela, ko pri otrocih opazim ljubezen do umetnosti. Z njima rišem, plešem, pojem, radi imitiramo različne ljudi, zato bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Sama sem velik borec in me nepravičnost ter umazane igre vedno znova bolijo. Hvaležna sem za vse priložnosti in hvaležna sem, da mi je tudi koronakriza prinesla neke nove možnosti, kot so delo na sebi in razumevanje življenja. Za umetnika ni hujšega, kot da je z obema nogama na realnih tleh. Zato si ne dovolim, da bi se popolnoma spustila, zato delam na sebi in si dajem pravico, da lebdim, in to je povsem v redu.