'Vsak dan delam na tem, da obdržim določen nivo sreče'

Že dve leti sta minili, odkar Lara in Irena skupaj spoznavata življenje in se prebijata skozi zgodbe, ki veselijo in pestijo glavni lik priljubljene slovenske nadaljevanke. Vseskozi se držita za roke in nobena od njiju ne popusti oprijema. Lara je Irena in Irena je Lara. "Stojim za tem, da moraš lik imeti rad," pravi nasmejana Tržačanka, ki ljubi svoj posel. A Lara ni le igralka. Lara je tudi umetnica, je pevka, je deklica, ujeta v telesu fatalne ženske. Na trenutke je otroško razposajena, kar potrdi z izjavami, podobnim tej: "Ko bom velika, bom balerina, v to sem prepričana!"

Njenemu nasmehu in šarmu se je težko upreti, njena toplina in široko srce pa sta tista, ki te osvojita že ob prvem stisku roke. Več o tem, kdo je Lara, kakšna mama je in kaj ji pomenijo gledališče, televizija in petje, si preberite v spodnjem intervjuju - enem redkih, v katerih je Lara med zardevanjem priznala, da je v zadregi.

Lara, največ ljudi te pozna kot Ireno iz Reke ljubezni. Bi lahko med vama potegnila vzporednico? Sta si podobni ali sta si popolnoma drugačni?

Se je lažje preleviti v osebo, ki ti sploh ni podobna ali v osebo, ki ti je karakterno blizu?

Težko odgovorim na to vprašanje, ker na primer, če vzamemo Ireno: na začetku sva si bili zelo podobni - vedrina, nasmeh, optimizem. Takrat sva v vsako situacijo vstopali z odprtim odnosom. Vedno sem rekla, da ima Irena odprto srce. Njena zgodba pa je predvsem v zadnjih časih precej razburkana in večkrat sem si rekla, da Lara v določenih situacijah ne bi reagirala, kot po scenariju reagira Irena. Kaj lahko rečem? Podobni liki so včasih nevarni, ker moraš delati na tem, da si spontan. Že sam stavek delati na tem, da si spontan, ni logičen. Spontanost je spontanost in se zgodi, ker se zgodi. Velik izziv je za igralca tudi, ko spoznaš lik, ki ti je mogoče na prvi pogled zelo daleč in potem začneš v sebi iskati, raziskovati nekaj, kar nas lahko poveže z likom, ki ga v tistem trenutku igramo. Ko greš vase, začutiš, da imaš neke pokrajine, ki jih še nisi raziskal in zna biti to težko, včasih nerodno, včasih moraš sprejeti tudi določene stvari, ki jih imaš v sebi. Vsekakor je zanimivo. Ljubim ta posel, prav zato, ker je različen.

Na podlagi prebranih komentarjev pod našimi članki se zdi, da veliko ljudi misli, da je Lara Irena. Te to moti?

To se mi zdi zanimivo. To pomeni, da z zgodbo, ki jo pripoveduješ, prideš do človeka in to je za igralca velika stvar. Na ulici me velikokrat pokličejo Irena. Zdaj se obrnem, ker sem že navajena, ker vsak dan živim z njo. Mislim, da je to dokaz, da se ljudje poistovetijo z zgodbo, da na nek način pridemo do src gledalcev.

Bi lahko rekla, da je Reka zelo vplivala na tvoje življenje?

Joj, vsaka stvar, ki jo počneš v življenju, vpliva nate. Ja, je pa Reka ljubezni zelo prisotna v vsakodnevnem življenju vsakega, ki zvečer prižge televizijo in se vsak dan druži s tabo. Lahko pa rečem, da me to, da živim v Trstu, nekako postavi v neko dimenzijo, ki je daleč od vsega tega. Daleč od tega, kar Reka ljubezni predstavlja za Slovenijo. V Trstu sem jaz Lara, Irene ne poznajo. Moje vsakdanje življenje teče normalno. Kot pred Reko.

Si kdaj imela kakšno negativno izkušnjo z oboževalci?

Ne, nikoli ni bilo negativne izkušnje. Ogromno mladih punc je izkazalo spontano, pristno ljubezen. Ko te objamejo na cesti, ti rečejo hvala ali te vprašajo, kako si.

Ireni gledalci očitajo, da je včasih preveč 'zatežena in zaščitniška' po rojstvu Emila. Sama si mama in veš, da se človek spremeni, ko dobi otroka. Se ti zdi prav, da Irena opozarja na tegobe, ki pridejo s tem, ko postaneš mama, da ni vedno vse samo rožnato?

Ni vse rožnato. Kot Lara bi rekla, da je vse zelo lepo, čeprav vem, da ni vse rožnato. Rojstvo otroka predstavlja revolucijo v življenju ženske in para. Mislim, da se Irena počuti samo, da je izgubljena. Da se ne zna sama spopasti z življenjem, ki v tistem trenutku ni več samo njeno, postala je mama. Nikoli nisi več sam, ko imaš otroka. To zna biti težko, če nimaš partnerja, ki te posluša in ti stoji ob strani.

V Reki si mama malemu Emilu, sama pa imaš dva sinova. Kako bi se opisala kot mama?

(smeh) Mislim, da bi morali vprašati 'tamala' dva, kakšna mama je mama Lara. To je najtežja vloga, ki sem jo kadarkoli imela v življenju. Tu nimaš scenarija, vsak dan imaš nove scenarije, nove zgodbe. Vsak dan se zavedaš, koliko odgovornosti imaš pred sabo. Kar naenkrat imaš živa bitja, ki ti skočijo v objem in te gledajo in pričakujejo, da jim razrešiš katerikoli problem, katerokoli vprašanje. Biti mama pomeni tudi, da se učiš. Graditi moraš zgodbo, ki je tvoja, ampak ne samo tvoja.

Kako bi primerjala igro na televiziji in na odru?

Prvi odgovor je, da je razlika velika. Ko dobiš zgodbo za oder, imaš čas, da se pripraviš, da spoznaš lik. Z likom z odra se skregaš, skregaš se sam s sabo, se spet približaš. Počasi vidiš, da se zliješ z likom in potem kot igralec začneš na odru pripovedovati z drugačnim glasom. V smislu, da se zavedaš, da se je lik naselil vate. Pri serijah pa je drugače. Začneš korakati z likom, zgodbo lika pa spoznavaš tako, kot jo spoznava lik in gledalec. Torej njegovo zgodbo živiš iz dneva v dan. To je zanimivo, zna biti tudi večji izziv. Mislim, da je čas ta element, ki se razlikuje pri teh dveh stvareh. Z drugačnim tempom vstopiš v zgodbo za oder ali za televizijo. Drugače dihaš.

Na odru si sodelovala tudi s soigralcem iz Reke ljubezni Tadejem Piškom, ki je režiral glasbeno pravljico Slonček Babar. Si tudi sama kdaj začutila željo, da bi se lotila režije?

Ne, nikoli. Ne še. Kdo ve?

Zanimivo ... Ker vseeno se zdi, da je to nekakšna logična pot za veliko igralcev.

Mogoče na poti to še znam srečati, ampak za zdaj še ni bilo te iskrice. Ko sem bila majhna, pa sem režirala vse predstave, ki smo jih pripravljali za starše. Takrat sem spisala besedilo, režirala in igrala glavno vlogo. Mogoče me zato ne mika?

Tvoja igralska pot se ni začela z gledališčem. Študij kulturnega marketinga te je pripeljal na gledališki oder. Kako se je to zgodilo?

Ja, študirala sem petje in diplomirala kot mezosopranistka na Konservatoriju. Ob tem sem doštudirala še igro na akademiji v Trstu, kasneje pa dokončala magisterij kulturnega marketinga. Po končanem magisteriju sem hotela pomagati organizatorki v gledališču v Trstu, a ni bilo sredstev za mojo prakso. Hvala bogu so se nato odprla nova vrata in ta vrata so me postavila direktno na oder. Imeli so avdicijo za otroško predstavo in dobila sem vlogo, kasneje pa sem začela igrati tudi na velikem odru. Tako se je začelo in se še nadaljuje.

Prisotna si v gledališču, igraš v Reki ljubezni. Imaš ob tem še kakšen drug projekt?

V roke sem vzela to, kar je moja velika ljubezen – petje. Ne bi rada povedala, kaj in kako, ker sem malo vraževerna in ker se tega malo bojim, ampak nekaj se kuha. Večkrat se bojiš stopiti v tisto, kar je pokrajina tvojega srca in to je zame petje, od vedno.

Bi lahko izpostavila en izziv – karierni ali osebni – ki bi ga rada osvojila, pa ga še nisi?

Vsak dan delam na tem, da obdržim določen nivo sreče, ki je zelo visok. Za to se je treba potruditi. Večkrat je treba pozabiti na kakšno solzico in raje izbrati nasmeh. To je moja filozofija in to je moje vsakdanje delo. To, da obdržim srečo v srcu.

Nase si opozorila tudi z vlogo Ide v Pasolinijevem Svinjaku v režiji Ivice Buljana. Kako bi opisala to vlogo?

To je bila moja prva velika vloga na slovenskem odru v Trstu. Takrat sem dokončala akademijo v Trstu v italijanščini in to je bil izjemen izziv. Buljan je režiser, ki ga imam zelo rada, mi je zelo všeč. Imela sem veliko srečo, da sem takoj na začetku lahko delala s tako velikim režiserjem. Srečo, ja, ampak se spomnim, da je bila kar muka včasih, ker sem se počutila zelo majhno. Mislim, da sem šele takrat začela delati na svoji samozavesti. Spomnim pa se pesmi iz te igre, ki mi je predstavljala luč v tem temačnem obdobju. Predstava je precej temačna.

Že nekaj časa si sicer v gledališču. Se je gledališče skozi tvojo kariero kako spreminjalo?

Precej se je spreminjalo. Imela sem ogromno izkušenj na različnih odrih in v različnih jezikih, kar je zelo zanimivo po svoje. To je izziv za igralca, ker to ne pomeni le, da zamenjaš jezik, spremeni celoten svet. Tudi to, da sem pred štirimi leti stopila v italijansko gledališče, mi je prineslo veliko novega. Sama organizacija gledališča je drugačna. Sodelujem s potujočim gledališčem. Pripravili smo predstavo in potovali po Italiji. Na turneji smo bili kar pet mesecev. Z isto predstavo, ki jo zaigraš vsak večer in je vsak večer drugačna. To igralcu prinese veliko, ker se vzpostavi dialog z občinstvom. Kot igralka lahko rečem, da oder predstavlja tudi način, da se kot oseba ukvarjaš sam s sabo, da rasteš, da se spoznavaš in da delaš na sebi, da gradiš svojo samozavest in svoj jaz.

Omenila si, da je glasba tista prava ljubezen. Kaj pri glasbi ti je pa najbolj všeč?

Težko mi je reči, da je glasba prava ljubezen. Lahko rečem, da je velika ljubezen. Ko pojem, sem jaz jaz in stojim trdno na tleh. Včasih pri raznih izkušnjah v življenju izgubim tla. Sem človek, ki živi precej v oblakih. Čutim potrebo po tem, da me kaj prizemlji in petje me prizemlji. Tudi plešem zelo rada! Ko bom velika, bom plesalka, to vem. (smeh)

Torej te lahko pričakujemo v šovu Zvezde plešejo?

Mogoče! (smeh)

Bi sodelovala?

Seveda bi! Ja!

Izbrana si bila tudi za fatalno žensko leta. Kaj ti pomeni ta naziv?

Ne vem, kaj mi pomeni. Lahko pa rečem, da sem razmišljala, kaj pomeni biti fatalna ženska, ko so me poklicali, če bi sodelovala. Fatalna ženska ni nekakšna vampirska ženska, ki izkorišča moške sebi v prid. Fatalna ženska je ta, ki ima v sebi moč in se te moči zaveda. Ve, da lahko ustvarja svojo usodo. In če se ženska zaveda te usodne moči, se je zavedajo vsi okoli nje. Vsi začutijo, da stoji trdno na tleh, da je samozavestna, da ima v rokah tisto silo, ki žari. Mislim, da je to fatalna ženska. Če sem jaz fatalna ženska? Seveda! (smeh)

Si fatalna za svojega moža?

A, to pa njega vprašajta! (smeh) Ne vem, upam, da ni šel v eno zgodbo kar tako.

Kako se ti počutiš v njegovi družbi? Se počutiš kot fatalka?

Počutim se kot jaz. In to je najlepše in najbolj dragoceno. Sem svobodna. Mislim, da je svoboda tudi pomemben element pri fatalnosti. Če nisi svoboden, se ne moreš odločati in nisi fatalen.