Za pot v najstrašnejši slovenski gozd se seveda odločijo le najbolj pogumni, a kolena se zašibijo tudi tistim, ki so z demoni iz hoste že stari znanci. "Perfektno je. Od tega, da stiskaš vse možne mišice, da preprečiš kakršno koli 'nesrečo', do tega, da se režiš kot budala. Redko se zgodi, da po temi hodimo po gozdu," je svojo izkušnjo zaupal Lado Bizovičar, žirant šova Slovenija ima talent.

Gozd na obrobju Trzina ni navaden gozd, ampak je Gozd strahov. Vanj lahko vstopimo samo ponoči, z zavezanimi očmi in balonom, ki predstavlja naše življenje. Obvezna oprema je lesen križ za samoobrambo pred mračnimi silami in svetilka z zelo slabo svetilnostjo. Majhna tolažba pa dejstvo, da se na srhljivo dogodivščino vsi odpravijo v skupinah. "Skupaj morajo premagati začrtano pot, na kateri jih lovijo in strašijo živi igralci, preoblečeni v pošasti," je povedala sovodja projekta Gozd strahov Aleksandra Jursinovič.

Po kar nekajminutnem zavlačevanju je bilo iskanja izgovorov konec in čas je bil, da se Alen Podlesnik s skupino poda v temo. "To, da je usoda skupine v mojih rokah, ni dobro," je bil iskreno prestrašen naš novinar, ki je med sprehodom po gozdu dodal: "Še nikoli mi ni šlo tako na živce, da za mojih hrbtom pokajo smrekove vejice kot danes." Ko jih je med potjo ujela pošast, so praktično vsi izgubili življenje. Edini od skupine, ki je ostal živ, je bil Aljaž. Optimizem pa žal ni trajal, pot je namreč dolga, pošasti pa prebrisane. Kmalu je življenje izgubil tudi Aljaž, a pot je skupina vseeno nadaljevala do konca. Kako se gozdna dogodivščina konča, lahko preverite samo sami. Je pa priložnost za uresničitev sanj, ki bo Gozd strahov kmalu ponesla čez lužo na enega izmed največjih odrov na svetu, spet odprta.