Svingerski safari: divje poletje, ko gre vse narobe

Zgodba filma Svingerski safari spremlja štirinajstletnega Jeffa, ki preživlja poletje v avstralskem obalnem predmestju, kjer se skuša približati prijateljici in sosedi Melly. Potem pa na bližnjo plažo naplavi 200-tonskega sinjega kita in otrokom se zdi, da se je zgodila največja stvar v njihovem življenju.

A medtem ko njihovo pozornost prevzame ogromna žival na obali, se za zaprtimi vrati njihovih domov pripravlja še večji kaos. Starši se odločijo, da je skrajni čas, da tudi sami ujamejo seksualno revolucijo, zato organizirajo zabavo, ki hitro uide izpod nadzora. Na plano pridejo ljubosumje, sumi in zamere, mirna soseska pa se spremeni v pravo bojno polje.

Medtem ko na plaži počasi razpada kit, začnejo razpadati tudi odnosi v soseski.

Če se zdi zgodba preveč nenavadna, da bi lahko imela kaj skupnega z resničnostjo, je pravzaprav ravno nasprotno. Scenarist in režiser Stephan Elliott, ki je ustvaril tudi kultni film The Adventures of Priscilla, Queen of the Desert, je navdih črpal iz lastnega odraščanja v Avstraliji sedemdesetih.

Jeff je nastal po vzoru njegovega mlajšega jaza, Melly pa je navdihnila njegova prijateljica iz otroštva Lizzy Gardiner. Ta je pozneje postala z oskarjem nagrajena kostumografinja in je kostume oblikovala tudi za Svingerski safari.

Elliott je med snemanjem pogosto posegal po svojih spominih. Če kakšen prizor ni deloval, je igralcem pripovedoval resnične dogodke in anekdote iz otroštva ter jih uporabil kot navdih za prizor.

Čeprav je film poln absurda in humorja, ga je režiser opisal tudi kot ljubezensko pismo izgubljenim staršem, ki so se trudili po najboljših močeh.

Velik del čara filma nosi igralska zasedba. Med starši sta tudi Kylie Minogue in Guy Pearce, ki ju povezuje zgodovina, precej daljša od Svingerskega safarija.

Oba sta v osemdesetih igrala v avstralski seriji Neighbours, pri filmu pa sta po približno treh desetletjih znova sodelovala. Minogue je povedala, da jo je scenarij pritegnil, ker se ji je zdel hkrati smešen in ganljiv. Ko je izvedela, da bo pri filmu sodeloval tudi Pearce, je bila odločitev še lažja.

Pearce pa se je pri filmu ponovno združil tudi z Elliottom, ki ga je režiral že v Priscilli. Sam je opisal, kako se je med njima po vseh teh letih hitro vrnil nekdanji ustvarjalni ritem – do te mere, da je kakšna improvizirana replika sprožila spomin na njuno prejšnje sodelovanje.

Ob njiju v filmu igrajo še Radha Mitchell, Julian McMahon, Asher Keddie, Jeremy Sims in Jack Thompson.

Za pravo potovanje v sedemdeseta poskrbi še glasba, ki filmu ne daje le ritma, ampak tudi občutek časa. Med skladbami je tudi Chirpy Chirpy Cheep Cheep v izvedbi Kylie Minogue, kar je že samo po sebi simpatična povezava med eno največjih avstralskih pop zvezd in obdobjem, ki ga film poustvarja.

Njeno različico so posneli v londonskem Air Studios, miks pa je nastajal tudi v slovitem Abbey Road Studios.

Glasba je tako pomemben del časovne kapsule, ki jo ustvarja Elliott. Skupaj s kostumi, pričeskami, avtomobili, hišami in notranjo opremo gradi svet, ki ga režiser pomni iz svojega otroštva – nekoliko kičast, precej svoboden in predvsem dovolj poseben, da sedemdesetih v tem filmu skoraj ni mogoče zamenjati za katero drugo desetletje.

Svingerski safari se sedemdesetim ne poklanja ravno zadržano. Oprijete hlače, safari obleke, veliki ovratniki, zalizci, brki, močne barve in ogromno poliestra so pomemben del njegovega sveta. Za kostume je poskrbela oskarjevka Lizzy Gardiner, ki je oblačila iskala pri zbirateljih vintage kosov in v trgovinah z rabljenimi oblačili. Kylie Minogue tako velik del filma preživi v namenoma neuglednih poliestrskih spalnih srajcah.

Še bolj zabavna zgodba se skriva za oprijetim kostumom Jeremyja Simsa. Ker je igralec zamujal na pomerjanje, mu je Gardiner kot šalo ponudila tesno obleko kožne barve. Sims jo je oblekel in presodil, da je popolna za njegov lik. Šala je tako končala pred kamero, kostum pa je bil tako tesen, da se je med snemanjem večkrat razparal. Vse skupaj je moral igralec prenašati še v queenslandski vročini pod filmskimi lučmi.

Kostumska ekipa pa ni imela dela le s poliestrom. Pomembno vlogo v filmu ima tudi 200-tonski kit, ki ga produkcijski oblikovalec Colin Gibson ni videl zgolj kot spektakel, temveč kot nekakšno tempirano bombo in metaforo za dogajanje med odraslimi: bolj ko razpada kit, bolj gredo stvari narobe tudi v soseski. Snemanje je prineslo prav poseben izziv, saj je bilo v enem od prizorov z umetnimi kitovimi ostanki poškropljenih več kot sto ljudi. Ekipa je morala nato vsa oblačila očistiti in jih pripraviti za ponovno snemanje naslednje jutro. Očitno filmski set vendarle ni vedno tako glamurozen, kot je videti na platnu.

Pod vsem kaosom, fondijem, poliestrom in divjimi zabavami je Svingerski safari predvsem zgodba o odraščanju.

Jeff in Melly počasi odkrivata nekaj, kar prej ali slej ugotovi skoraj vsak otrok: odrasli nimajo vedno vsega pod nadzorom. Včasih imajo celo manj pojma kot otroci.

Prav zato Svingerski safari ni le komedija o čudaških sedemdesetih. Je tudi topel in nekoliko grenak pogled na otroštvo, družino in čas, ko so otroci dobili ogromno svobode, njihovi starši pa so še sami ugotavljali, kako biti odrasli.

In če je šlo danes pri vas že dovolj stvari narobe, lahko zvečer za spremembo samo gledate, kako gredo narobe drugim.

Zdaj si na vrsti ti. Svingerski safari je na voljo za ogled na VOYO.