Srđan Milovanović, Prlek v Ljubljani, je oseba mnogih talentov, želja in idej. Vedno je v pogonu, ne ustavi ga nič, niti bolezen. Tako je ponosen, da do zdaj še nikoli ni odpovedal svojega nastopa – na odrih je redno od 16. leta starosti. "To je zame služba, obveznost, čeprav sem bil kdaj crknjen kot pes, a ko sem zaslišal glasbo, sem se takoj spet prebudil," mi veselo pove. Vedno je našel način, da je nastopal. "Prvi komad, s katerim sem nastopil pred občinstvom, je bila pesem Metallice Nothing Else Matters, bil sem v sedmem razredu osnovne šole, šel sem na Pokaži, kaj znaš. 'Frštekarijo' pa so mi posodili kar Pridigarji, legendarna ska punk skupina iz Ormoža."
Glasba mu je bila vedno zelo blizu, zaradi nje se je naučil tudi angleščine: "Za znanje angleščine so krivi Beatli z rdečim in modrim albumom." Nato je prišla želja po igranju kitare, pri 16 pa so ga povabili k narodno-zabavnem ansamblu, a zanj je bilo to zelo drugačno okolje, kajti v zasebnem življenju je obdan z glasbeniki, kot so Deep Purple, Jimi Hendrix, Eric Clapton. "Veliko stvari sem poslušal, edino narodno-zabavna glasba ni bila v mojem repertoarju. Ker sem v glasbeni šoli igral klarinet, sem šel v 'pleh' muziko. Bilo je super, super ljudje. Ampak to ni bila moja glasba, tudi zaradi spoštovanja do te glasbe sem najprej rekel, da ne morem biti v ansamblu. Predstavljate si, Srđan Milovanović poje v narodno-zabavnem ansamblu – kakšna šala," v šali pove ter ponosno doda, da se je ansamblu Kompromis vseeno pridružil in z njimi preživel 10 čudovitih let, tako v studiu kot na odru.
Vmes je seveda prišel tudi študij, odločil se je za angleščino, bila mu je logična izbira. Želel je biti profesor, a po končanem študiju je videl, da je poklic učitelja razvrednoten, da to ni to: "Angleščino sem končal kot profesor in znašel sem se v položaju, ki je zdaj zelo pogosta – starši so imeli prevelik vpliv na učni proces. Delovno mesto oziroma vloga učitelja je razvrednotena, degradirana ... Koristno je biti kritičen, ampak pri tem je treba vedeti – starš ima doma enega, dva, tri otroke ... Učitelj jih ima 20 plus, starši preveč pričakujejo. Ta premisa, ki je nastala takrat, ko sem študiral – da kar starš vzgojno in izobraževalno ne naredi doma, mora učitelj to nadoknaditi v eni uri, ni dobra. Starši ne opravijo svoje vloge. Največ škode je naredila permisivna vzgoja," odločno pove in zraven doda, da je sam strog starš, a starševstvo uči tudi njega. "Vsak dan se znova učim, kje so meje, da sebe popravim, da vidim, kaj je bolje. Moje osnovno izhodišče pa je vedno to, da je treba postaviti meje, tako otrokom kot odraslim."
Pri sinhronizaciji skuša govoriti v knjižni slovenščini: "Trudim se čim bolj knjižno upodabljati like. Kar pri meni ni ravno preprosto, ker mi knjižna slovenščina ni najbolj organski jezik," zato mu to predstavlja izziv, lik mora še vedno zveneti dovolj sproščeno in organsko, zveneti mora naravno. "Z vsako novo sinhronizacijo se nadgrajujem, izboljšujem." Največji izziv mu je prelevitev v like, ki so malo posebni ali kjer mora zelo spremeniti glas: "To je meni tudi največji izziv, a hkrati imam to najraje."
V pogovoru mi zaupa tudi, da nima težav nastopiti tako pred tisočero publiko kot v bolj intimnem vzdušju, a če bi moral izbrati, ima raje manjše odre, kjer je stik z občinstvom bolj pristen in domač. "Rad imam interakcijo, reakcijo ... Rad vidim, da ljudje reagirajo na moj nastop, da čutijo to, kar čutim na odru ... Smeh, zabava, prijeten občutek, žalost, rad vidim to čustveno popotovanje ..."
Ker je večino časa na odru ali pri sinhronizaciji nekdo drug, nekateri ljudje še vedno ne povežejo njegovega obraza z njegovim glasom, to ima svoje prednosti in slabosti: "Ker moje ime ni znano javnosti, me lahko večkrat uporabijo, ne samo kot obraz, ampak tudi kot glas, tako lahko delam več različnih glasov," ker pa ni neka zelo javna oseba, ustvarjalci ne morejo uporabiti njegovega imena v reklamne namene, kajti bodimo iskreni, ljudje se hitreje odzovemo na neko znano ime.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.