'Takrat sem se na nek način kar malo izgubila'

Eva Boto je mlado dekle z ogromno izkušenj v glasbi. Še posebej pa je javnost postala pozorna na njeno ime, ko je leta 2012 na Evroviziji zastopala Slovenijo – takrat je imela šele 16 let: "Glede na to, da že od desetega leta naprej pojem, se je zdaj že nabralo nekaj let – tam nekje 14 let, ampak recimo tam od leta 2012 naprej sem se začela uveljavljati na sceni, sicer delam malo po malo, ampak se trudim."

Poklepetali sva tudi o tem, kako je na slovenski glasbeni sceni. Pove mi, da ni težko biti na sceni, toda obstati na njej, je druga zgodba: "Mogoče kdo misli, da nas je tako in tako malo, trg je majhen, zato si z lahkoto del scene. A v resnici je ravno obratno. Zelo težko je, ravno zato, ker nas je malo, je težko obstati na vrhu, ampak če trdo delaš, mislim, da se da." A kot poudari, je morala imeti v rokah vse vajeti, delati je morala vse: "V teh letih sem na dve leti izdala pesem, kajti čakala sem druge, na koncu pa sem ugotovila, da sem jaz tista, ki mora narediti nekaj zase, da sem edina, ki lahko izboljšam svoje stanje." Ko je to ugotovila, je šlo marsikaj lažje, še doda.

Tako je prišel tudi trenutek, ko je razmišljala, da bi obupala. To je bilo po Evroviziji. Izdala je novo pesem, v katero je vložila ogromno energije, dela, truda, časa in denarja. V svoje delo je vložila ogromno, a odziva ali komentarjev ni bilo, bila je tudi brez podpore. Takrat se je vprašala, zakaj sploh to dela: "Zakaj, za koga? Ampak potem se umiriš, vidiš, da to delaš zase, in ker imaš to dejansko rad. Seveda je lepo, da si kot glasbenik plačan, da imaš od tega nekaj. Jaz trenutno nikakor ne morem reči, da živim od glasbe, ampak vem, da bom to delala do konca življenja, če se mi splača ali ne. In kadarkoli bom kaj zaslužila, bom to vedno vložila nazaj v glasbo."

Tako je zbrala pogum ter voljo in nadaljevala. Tudi zaradi družine, ki jo je vedno podpirala, kljub temu da jim ni bilo lahko, da so bila odrekanja: "Ravno, ko sem bila na Misiji Evrovizija, je bil eden od staršev brez službe, a nikoli mi nista dala občutka, da kaj manjka. Čeprav je bilo težko, bili so celo trenutki, ko nismo imeli niti za bencin, pa tega nista prenašala name, dala sta zadnji cent, da sta me pripeljala v Ljubljano. Takrat tega nisem vedela, bila sem v nekakšnem mehurčku, ker mi nista želela potarnati. Šele kasneje sem opazila, koliko sta žrtvovala zame – me vozila okoli, me čakala ... Ampak to njima ni bilo breme, vesela sta bila, da sta šla z mano v Ljubljano, medtem ko sta me čakala, sta si vzela čas tudi zase, kar si mogoče drugače ne bi. Vse in še več bi jima dala nazaj."

Ker je začela glasbeno kariero graditi že zelo zgodaj, je šla puberteta nekako mimo. Oziroma, kot mi zaupa, je zaradi glasbenega udejstvovanja prej odrasla. Kljub temu da pubertetniških trenutkov ni pogrešala, pa vseeno ni bilo lahko: "Pač, druge stvari so imele prioriteto. Medtem ko so se drugi zabavali, sem jaz imela nastope, po Evroviziji pa me je čakalo 20 testov. Jaz za knjigami, prijateljice pa mi z bazena pošiljale fotografije ... Ni bilo ravno lahko, malce se mi je zdelo celo nesramno, nihče mi ni pomagal. Ko sem bila v oddaji, so bili vsi prisotni, od mature naprej pa nikjer nobenega. Iskreno, jih niti ne pogrešam. Da, mogoče sem prej odrasla, ampak sem tudi prej ugotovila, kaj si želim delati v življenju."

Tako neutrudno ustvarja že kar nekaj let in po vseh teh letih v glasbenem poslu je spoznala tudi, da ne potrebuje svetovne slave (o tem je namreč sanjarila, ko je bila še deklica): "Ko vidiš, kaj vse prinese slava, ko vidiš ozadje, kaj se dogaja tam. Ne potrebujem svetovne slave, v Sloveniji je čisto ok. Slava mi nič ne pomeni," mi suvereno pove ter doda, da uživa v tem, da gre še vedno lahko v miru ven, vseeno pa ima želje: "Seveda si kot glasbenik želim več – več pesmi, več snemanj. Kaj bi rada? Da se vsaj nekdo najde v mojih pesmih, to je tisto, kar bi rada predala naprej.