Navadni državljani šele sedaj spoznavajo, da sta bili srbska oblast in mafija eno. Ugrabitve so že desetletje jugoslovanska realnost, vendar jih prijavijo le redki posamezniki. Še tisti redki prijavljeni primeri, po podatkih policije jih ni več kot dvajset, niso rešeni. Ugrabitve se pogosto skrivajo za drugimi kaznivimi dejanji, kot je npr. izsiljevanje. Motiv je denar oziroma druga imovina. Tako so najbolj ogrožene bogate družine ter lastniki lokalov, trgovin in drugih podjetij. Mafija odpelje lastnika lokala, ga zapre v nek zasebni zapor, dokler ta ne podpiše kupoprodajne pogodbe. Tako se zabrišejo sledi zločina. Obstoj zasebnih zaporov v okolici Beograda, npr. v Zemunu in Surčinu, so potrdili redki posamezniki, ki so iz njih prišli živi. Če se žrtev upira ali kam pritoži, lahko to plača s svojim življenjem, zelo pogosto pa tudi z življenjem otrok.
Na enak način je Miloševićev režim obračunaval s političnimi nasprotniki. Nekdanji srbski predsednik Ivan Stambolić je po mnenju Todorovića končal v enem od zasebnih zaporov. Skupaj s študentskim gibanjem Odpor je namreč Todorović preiskal vse javne zapore in bolnišnice. Po Todorovićevih besedah je Stambolić, ki naj bi kot možni predsedniški kandidat ogrožal Miloševića, po drugi teoriji pa je celo ustanavljal svojo socialistično stranko, za Miloševićev režim nevaren celo mrtev.
