Današnji dan je bil zagotovo eden hujših v alpinistični karieri Tomaža Humarja. Čeprav se je zavedal izpostavljenosti območja, kjer je plezal dopoldne, je tako imenovano točko 0 varno prešel. Prava odisejada pa se je začela v popoldanskih urah. Štiri ure se je prebijal čez sto višinskih metrov navpičnega ledu in tako praktično obtičal na mestu na višini 6400 metrov.
Tudi stena danes ni bila najbolj mirna, vsake toliko se je iz nje zaslišalo grmenje podirajočega se snega, ledu ali skal. Kljub temu, da je začel pihati močnejši veter, se je oblak še vedno držal zgornje polovice stene.
Uro pozneje, ko je Tomaž nazadnje klical po postaji, se je le javil – s slišno drugačnim glasom:
Tomaž: "Najdu luknjo, najdu luknjo!"
Aleš: "Bravo, čestitamo."
Tomaž: "Samo ne vem, kje sem!"
Aleš: "Zgubili smo te v megli, če veš, povej, kam si šel."
Tomaž: "Do konca po razu, na vrh tega seraka, na levo na razu sem nekje."
Aleš: "Si šel gor pa levo?"
Tomaž: "Ja, a ne dosti levo, direktno po razu gor..."
Anda: "Te išče, te išče."
Tomaž: "Ne more me najdet, ker sem noter, vse je votlo, a sem skopal notri luknjo, se bom pripel z vijaki."
Anda: "Tomaž, bo varno?"
Tomaž: "Mislim, da bo. Drugač pa sem bil prej zlo zgubljen, vse je pokonci, nimaš kje počiti, se mi je v razu udrlo, sem padel v luknjo in sem začel kopat."
Ker je ves popoldan snežilo in je po njem prišila voda, je premočen do kože. V bivaku – spalno vrečo je z vijaki vpel v led – suši obleke, skrbijo ga predvsem nogavice, saj ima mokre že tri pare – prav noge pa so pri njem, kar se ozeblin tiče, najbolj kritična točka.
Povedal je, da takšnih razmer ni pričakoval. V točki 0 se je zavedal izpostavljenosti, a je pričakoval, da bo zadnji steber veliko bolj razčlenjen. A na smolo alpinista je led in sneg na skalah zmehčan, dereze in cepine pa ima, je povedal, že vse skrhane. "Nekajkrat sem bil na meji. Ali pa že čez njo!"
Dolgotrajno iskanje prostora za bivakiranje: Dialog med Tomažem in Alešem
Aleš: "Mal' nad tabo, če boš našel kakšno polico, 200 metrov nad tabo imaš prehod v desno."
Tomaž: "V levo, no ... a se slišiva..... ALI! A vidiš 100 metov nad mano kamnit raz in gor led?"
Aleš: "Vidim!"
Tomaž: "Kako zgleda? ... Halo!!?"
Aleš: "Ja, na vezi! Gledam, Tomaž! Vidim eno gobo nad tabo, a od tu težko določim, a si boš lahko naredil bivak."
Tomaž: "Levo, ne nad mano, levo, levo, lev raz...! ... Nad mano je levo in desno graben, tik nad mano pa skala in ena opast gor..."
Aleš: "Bi kar na tem razu bivakiral?"
Tomaž: "Nehi filozofirat, nad mano 50 metrov je skalni raz, sprašujem, če je ravno gor!!!!"
Kako je bilo v noči na torek
Ponoči si je Tomaž uspel izkopati skoraj dva metra dolgo in pol metra globoko luknjo, z varnostjo pa, tako je bilo slišati, ni bil preveč zadovoljen. Bivak si je naredil pod skalo, tako da bi morebitni plazovi ''leteli'' čez njega. Aleša pa je ves čas skrbelo, ali ima dovolj prostora, dovolj zraka, v primeru da ga zasuje sneg.
Tomaž prve ure ni bil zgovoren. Spuščali smo mu glasbo, nato pa je skoraj dve uri vladala tišina. Dogovorjeni smo namreč, da pokliče sam, mi pa le, če bi bilo res nujno. A ko je bila ura deset in je postaja molčala, nas je začelo skrbeti. Spogledali smo se, Aleš je prijel postajo in ga poklical.
''Koliko je ura?'' je najprej vprašal in ni mogel verjeti, da je zaspal. In to brez pitja – dehidracija pa pri takem naporu in višini nastopi zelo kmalu. In potem smo do polnoči bedeli z njim, mu brali maile, ki jih prejema iz Slovenje in tujine, klepetali, postal je zgovoren in je prosil, če smo lahko z njim, dokler se ne stopi dovolj snega za tekočino. Ob polnoči smo se poslovili, za lahko noč je slišal Mlakarjevo Vandimo.
Svojo prvo kalvarijo pa je takole opisal: ''Napeto je bilo že od jutra. Najprej se je podrl Čok in priletel kot popotnica za dan D, čez celo steno – kako zelo podobno Daulagiriju! Sledilo je kar nekaj kritičnih mest, skala v obliki štirice, ko sem z golimi rokami lezel po previsni skali, čez mene pa je vse letelo iz zgornjih snežišč oziroma skal. Kmalu zatem sem se znašel na toboganu, med balkoni, kjer sem se kar uro 'motal' ven iz serakov. Na srečo sem našel izhod in se je vse srečno končalo. A do bivaka me je čakala še 200 metrov dolga flanka črnega ledu. Potem sem uro kopal bivak, ves premočen, in zdaj moker ležim in upam, da bo gora tudi jutri tako prizanesljva, kot je bila danes.''
Za las je šlo, da ga je zgrešil plaz, oziroma svojemu instinktu – odskoku - se lahko zahvali za nov dan. Tudi kamenje je kar nekajkrat zgrmelo mimo njega, trikrat je obvisel na cepinih in se dvakrat sredi ogromnih lednih odlomov počutil ujet... v ledeni navpični pasti ...
Kako izgleda bivak?
Tomaž s cepinom v led in sneg, pod skalo, da je varen pred morebitnimi plazovi, skoplje vsaj pol metra globoko luknjo. Vanjo, če je le možno – včeraj ni bilo – z vijaki vpne bivak vrečo, vanjo da opremo in spalno vrečo, v katero zleze tudi sam, po telesu pa si razporedi mokra oblačila, ''ki se na šimbasu počasi sušijo'', razlaga sam.
Na noge obuje suhe nogavice in puhaste copate. 20 centimetrov od njega brbota kuhalnik, v katerem kuha juho ... ''In potem grem v pančovilo.''
Kaj ga čaka jutri?
Jutri Tomaža čaka zelo strma prečnica proti levi. Vsaj upa, da je v svoji začrtani smeri – orientacija je namreč zaradi megle in previsov praktično nemogoča. "Glavne stvari v steni prepoznam, ko pa sem v kuloarjih, ne vidim praktično nič – same previse. Do kam jutri? Na vprašanje je nemogoče odgovoriti – pred sabo ima previsen led in skalo, navzdol ni možno, desno tudi ne – rešitev bo jutri torej prečenje v levo. "Upam, da se bo zadeva izšla!"
