Film Sous le Soleil de Satan [v fr. Pod hudičevim soncem] je bil posnet po knjigi Georgesa Bernanosa, v njem pa sta igrala tudi Gerard Depardieu in Sandrine Bonnaire. Ko je leta 1987 prejemal zlato palmo za svoj film, ki so ga nekateri tudi izžvižgali, je dejal: "Če me ne marate, vam lahko povem, da vas tudi jaz ne maram." V celoti je kot režiser podpisal kakih ducat filmov. Med njegovimi najbolj znanimi filmi so Loulou, v katerem je prav tako igral Depardieu ter ob njem Isabelle Huppert, film Na naše ljubezni! (A nos amours!) s še zelo mlado Sandrine Bonnaire ter film Policija (Police), v katerem je spet nastopil Depardieu in z njim Sophie Marceau. Med zadnjimi je v začetku 90-ih let posnel film "Van Gogh" z igralcem Jacquesom Dutroncom.
Pialat je bil kot najbolj zvest naslednik Jeana Renoira neke vrste disident, pravi producent Daniel Toscan du Plantier, ki je Pialata poznal četrt stoletja. Predsednik Unifrancea, ki je produciral pet filmov Mauricea Pialata - "Loulou", "A nos amours", "Police", "Sous le soleil de Satan" in "Van Gogh", je do zadnjega stal ob strani režiserju, ki je bil v zadnjih letih priklenjen na dializo. Vedeli smo, da bo odšel, vendar njegova smrt še bolj potrjuje režiserjevo osrednje mesto v francoski filmski ustvarjalnosti, je povedal du Plantier. "Bil je oče cele generacije današnjih filmarjev. Še posebej mlade režiserke so se vedno znova sklicevale nanj," je dodal Daniel Toscan du Plantier, ki je prepričan, da Pialat sodi med filmske velikane.
Maurice Pialat se je rodil leta 1925 v kraju Puy de Dome. Najprej ga je pritegnilo slikarstvo in je po srednji umetniški šoli študiral na Beaux-Arts. Za preživetje se je preskusil tudi kot igralec. Med drugim je nastopil v filmu "Que la bete meure" Claudea Chabrola iz leta 1969. Leta 1960 je posnel svoj prvi kratki film "L'amour existe" in zanj dobil nagrado Louis Delluc in še nagrado beneškega Bienala. Maurice Pialat je nato delal za televizijo; posnel je kratki film "Janine" (1961) po scenariju Claudea Berrija in film "Maitre Galip" (1962) ter nadaljevanko "La maison des bois" (1970/71).
Prvi celovečerni film z naslovom "L'enfance nue" je posnel leta 1967. Opazili so ga po drugem celovečercu, "Nous ne vieillirons pas ensemble", leta 1972, v katerem sta igrala Jean Yanne in Marlene Jobert. Nato je posnel filme "La gueule ouverte" (1974), "Passe ton bac d'abord" (1978/79), "Loulou" (1980), "A Nos amours" (1983), v katerem je sam odigral vlogo očeta Sandrine Bonnaire, "Police" (1985) in "Sous le soleil de Satan" (1987), v katerem je prav tako odigral vlogo očeta, tokrat duhovnega. Njegov "Van Gogh" (1991), ki ga je dokončno postavil v Panteon velikih režiserjev, je hommage slikarstvu, njegovi prvi ljubezni. Pialatov zadnji film je "Le garcu" (1995). Pialat je ob neki priložnosti dejal, da ima rad film, v katerem se "dogaja nekaj človeškega", pogosto pa je bil napačno razumljen.
