Ray Charles je umrl na svojem domu na Beverly Hillsu zaradi bolezni jeter.
Charles, ki je oslepel pri šestih letih, se je umaknil iz javnosti pred letom dni. Kljub težavam z zdravjem je snemal CD z znanimi pevci, kot so Elton John, Norah Jones in Johnny Mathis. V svoji 58-letni karieri je Charles igral na 10.000 koncertih. Še vedno je poslušal različne pesmi. Iskal je vedno nov material, saj se je nameraval še vrniti",je povedal Rayev manager Joe Adams.
Charles velja za pionirja soul glasbe, predvsem s hiti Georgia on My Mind, I Can't Stop Loving You in Hit the Road Jack. V zgodovino se bo zapisal kot eden najbolj nadarjenih pianistov in saksofonistov ter kot temnopolti ustvarjalec, katerega pesem I got a woman je utrla pot črnski glasbi v takrat segregirani ameriški družbi. Največja zasluga oslepelega in osirotelega dečka iz Georgie je bila prav v premagovanju ovir. "Spremenil je tok ameriške glasbe s svojo neverjetno inovacijo, ko je v pop glasbo vključil gospel, country glasbo ter cerkveno in afriško glasbo", je pevca pohvalil avtor njegove biografije David Ritz.
Charles je bil dobitnik 12 grammyjev. Devet jih je prejel med letoma 1960 in 1966, med njimi tri leta zaporedoma za najboljši R&B, in sicer za pesmi Hit the Road Jack, I Can't Stop Loving You in Busted. Zadnjega grammyja je prejel leta 1993 za pesem A Song For You.
"Rodil sem se z glasbo v sebi. To je edina razlaga, ki jo poznam," je zapisal Charles v svoji avtobiografiji Brother Ray leta 1978. "Glasba je bila ena od mojih sestavnih delov. Kot moja kri. Bila je sila, ki je bila že v meni, ko sem prišel na sceno. Zame je bila nuja, kot hrana ali voda."
Njegov zaščitni znak je bil globok, žameten glas, za katerega so pravili, da ga je oblikovalo težko otroštvo in dolgoletna zasvojenost s heroinom.
Ray Charles je bil vsestransko plodovit. Imel je namreč tudi najmanj devet otrok s petimi različnimi ženskami."Vedno mi je dajal življenjeske nasvete. Vedno mi je govoril o življenju in kako je biti pošten človek vsak dan, sploh v tem času", se svojega očeta spominja Robert Robinson.
Najbolj srečen pa je bil, ko je igral, zato se je za klavirjem tudi nenehno smejal in od veselja še poplesaval z nogami.
