Ko so poznavalci njenega ustvarjalnega opusa pred poldrugim desetletjem utemeljevali odločitev, da ji dodelijo najvišje slovensko priznanje za vrhunsko igralstvo, so Majdo Potokar postavili na eno izmed prvih mest v vrsti slovenskih gledaliških umetnikov - zaradi njene individualno stvariteljske sile in nadpovprečnih igralskih kreacij. Majda Potokar je, kar ni zelo pogosto, svojo nadarjenost izpričala tako v drami kot v tragediji in komediji. Zato je bil njen repertoar tako silno razsežen. Med igralkine posebne vrednosti je sodila njena govorna kultiviranost, občutek za mero, notranji čut in posluh, umetniška odgovornost. Na odru je znala oživiti tudi navidez majhne ali manj hvaležne vloge.
Velikim dosežkom so sledile tudi pomembne nagrade: leta 1963 zlata arena na filmskem festivalu v Pulju za vlogo Mete v Pretnarjevih Samorastnikih, 1965 zlata arena na puljskem festivalu za vlogo v Pretnarjevi Lažnivki, 1969 nagrada na Tednu jugoslovanske radijske igre za vlogo Mame v Marinčevi igri za otroke Srebrni konj, 1971 srebrna arena za Zefo v Pavlovičevem Rdečem klasju, 1971 kipec cesarice Teodore na Niških filmskih srečanjih za vlogo Zefe v Rdečem klasju, 1976 Borštnikova nagrada za vlogo Rachel v Živite kot svinje Johna Ardena, 1977 nagrada Prešernovega sklada za vlogo Rachel v Živite kot svinje Johna Ardena, 1981 Prešernova nagrada predvsem za "vloge zadnjih petih let": Rachel v Živite kot svinje Johna Ardena, Mafawny Price v Morju Edwarda Bonda, Hilda v Odstrelu Franza Xaverja Kroetza, Katra v Vorancu Daneta Zajca in Minka v Cankarjevih Hlapcih, 1983 Badjurova nagrada za vlogo v filmu Kronika upora na Tednu slovenskega filma 1983, ter kot krona 1985 Borštnikov prstan.
