Islamisti kot slab nadomestek celo za Mubaraka in Gadafija: 'Sanja se jim ne, kako deluje demokracija'

Egiptovsko poglavje arabskega prebujenja se je začelo z vstajo, ki je leta 2011 končala 30-letno diktaturo Hosnija Mubaraka in se zdaj končuje s spektakularnim padcem njegovega naslednika Mursija in Muslimanske bratovščine. Organizacija, ki je bila, odkar je bila ustanovljena pred 80 leti, večkrat prepovedana, se je tako politično samouničila v le enem letu.

Namesto da bi skušal oživiti paralizirano egiptovsko gospodarstvo in zmanjšati politična nasprotja, je Mursi energijo usmeril v spreminjanje ustave in jo želel narediti čim bolj islamsko.

"Hiter padec egiptovskih islamistov me je presenetil," pravi tunizijski analitik Jamel Arfaoui. "Pričakoval sem, da se bo bratovščina zasidrala na oblasti in ubrala podobno pot kot islamisti v Turčiji," dodaja. Tam je islamistična stranka slavila zmago na trojih zaporednih volitvah.

Namesto tega se bratovščini zdaj obeta prepoved delovanja. To se je nazadnje zgodilo leta 1981, prepoved pa je veljala 30 let.

Ko so bili na oblasti, so Mursi in sodelavci dokazali, da so nezmožni sodelovanja tako z drugimi islamističnimi skupinami kot s civilno družbo. Za seboj so pustili državo, ki je najbrž razdeljena bolj kot kadar koli po letu 1953. "Sanja se jim ne, kako deluje demokracija," je jasen George Joffe, strokovnjak za severno Afriko na univerzi v Cambridgeu. "Težko je razumeti, kako se lahko nekdo, ki mu je bila zaupana oblast, vede tako neumno. Klasičen primer nesposobnosti."

Pretresi v arabskem svetu leta 2011 so poleg Muslimanske bratovščine na politični zemljevid v regiji prinesli še druge, njim podobne organizacije, zato analitiki menijo, da bo imelo dogajanje v Egiptu regionalne posledice, saj naj bi bil to velik udarec za islamistične skupine na širšem območju.

"Bratovščina je izvedla politični samomor. Trajalo bo desetletja, da jim bodo ljudje spet zaupali. Postali so 'toksična blagovna znamka' v celotni regiji," trdi profesor Favaz Gerges iz London School of Economics.

Neslavnega propada bratovščine so se razveselili predvsem vladarji, kot sta saudski kralj Abdulah in sirski predsednik Bašar al Asad, ki ob vojni na domačih tleh svoje državljane straši s podobami iz Egipta in jih opominja, kaj se lahko ob zmagi upornikov zgodi v njihovi državi.

Številni pa menijo, da dogajanje v Egiptu ni le polomija bratovščine, ampak udarec za demokracijo v arabskem svetu. "V očeh prebivalcev arabskega sveta jemlje moč volilni skrinjici in legitimira vojaško oblast kot edino, ki lahko države zaščiti pred razpadom ali islamisti," pravi Gerges.

Tarek Osman, avtor knjige Egipt na robu, pravi, da je Egipt vzorčen primer države, v kateri se morajo odločiti, ali bodo država, urejena v skladu s tradicijo posvetnega nacionalizma, ali bodo pustili, da njihovo bogato, stoletno identiteto ujamejo v islamske spone bratovščine. "Gre za spopad identitet," pravi.

A če gre v Egiptu in Tuniziji za vprašanje identitete, je v državah, kot sta Libija in Jemen, ob pomanjkanju funkcionalnih ustanov pod vprašajem preživetje države.

"V Libiji bratovščina komaj obstaja. Nevarnost ni centralizirana država, ampak pomanjkanje vsakršne oblasti in plemensko rivalstvo," pravi Joffe. V Libiji so vakuum, ki je nastal po strmoglavljenju Gadafija, zapolnili oboroženi islamski militanti, podobno je v Jemnu, kjer so Al Kaidini teroristični vajenci zasedli večje kose zemlje, medtem ko se plemena prepirajo za prevlado v 25-milijonski državi.

V nevarnosti, da zavlada kaos, so tudi Sirija, Libanon in Irak, kjer se je po ameriškem strmoglavljenju Sadama Husseina vnel šiitsko-sunitski sektaški boj. V razsutih državah pa še najbolj deluje Al Kaida, ugotavljajo analitiki. In čeprav povezavo uradno zanikajo, so se v Egiptu pojavile fotografije pripadnikov Muslimanske bratovščine z Al Kaidinimi simboli ...