Naslovnica

Ustavno sodišče in ekonomski sistem

, 17. 07. 2024 18.38 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
Avtor
Bojan Bugarič
Komentarji
0

Debata o reformi socialne države in obsegu zaščite delavskih pravic, je ena od ključnih političnih tem v svetu. Zato ne preseneča, da je razprava o teh temah prisotna tudi v Sloveniji.

V svetu in doma najdemo zagovornike različnih pristopov k reformi socialne države. Kar je pri konkretni odločbi sporno je to, da je ustavno sodišče sprejelo odločitev o zadevi, ki tipično spada v pristojnosti zakonodajalca. S tem se ustavno sodišče postavlja v vlogo, ki mu ne pripada: namesto, da bi skrbelo za varstvo ustavno zapisanih pravic, samo oblikuje temelje ekonomskega ustavnega reda. Slavni ameriški vrhovni sodnik Holmes je pred skoraj sto leti v znanem primeru Lochner v. New York zapisal, da ustava ne predpisuje določene ekonomske teorije. V praksi je to pomenilo, da se ameriško vrhovno sodišče ni spuščalo v primere, ki zadevajo same temelje ekonomskega reda tržne demokracije. Podobno stališče je sprejelo tudi nemško ustavno sodišče in zato ne preseneča, da je v znanem primeru iz leta 1979, ki zadeva soupravljanje delavcev, nemško sodišče zavrnilo podobno pritožbo, kot je bila naslovljena na slovensko ustavno sodišče. Na enaindevetdesetih straneh je nemško sodišče razložilo, da ustavno sodišče ni ustavodajalec, ki bi lahko po svoje spreminjal temelje ekonomskega sistema in zavrnilo pritožbo delodajalcev, da pravica delavcev do soupravljanja posega v lastninsko pravico.

Pomanjkljivost odločbe domačega ustavnega sodišča je tudi v tem, da je neverjetno kratka: za razliko od Nemcev, ki so porabili 91 strani, da so razložili zakaj ne sprejemajo pritožbe, je domače sodišče na dobrih dveh straneh uradnega lista "povedalo" zakaj naj bi bila omenjena pravica delavcev neustavna. V odločbi ni niti enega konkretnejšega, če hočete empiričnega ali sociološkega podatka, o vplivu te določbe na gospodarstvo v Sloveniji. Sodišče kar na abstraktni, skoraj teoretični ravni, "ugotovi", da je pol delavcev v nadzornem svetu preveč in pika. Nobenih sklicevanj na kakšne študije ali empirične podatke, ki bi to podpirali. Niti besede o tem, kako se v praksi ta določba pogosto izigrava in ne spoštuje, in to v škodo delavcev. Naj tu omenim pomembno dejstvo, da mora pri tistih primerih, kjer ima zakonodajalec široko polje proste presoje, kar velja predvsem za ekonomske in socialne pravice, ustavno sodišče še posebej spoštovati to pravico zakonodajalca. Zato morajo odločbe na teh področjih praviloma vsebovati najbolj strikten test ustavnosti, kar pomeni, da mora sodišče zelo natančno, obsežno in utemeljeno povedati, s čim je zakonodajalec kršil ustavo. Vsega tega v odločbi slovenskega ustavnega sodišče ne najdemo. Naj omenim, da je v omenjeni zadevi nemško sodišče izrecno zapisalo, da v takšnih zadevah ne more "ugibati o prihodnosti". Kar z drugimi besedami pomeni, da takšnih primerov ni mogoče reševati na teoretični ali abstraktni ravni. Sodišče tu rabi zelo konkretne argumente, ki v domači odločbi povsem manjkajo.

Argument ustavnega sodišča, da je v primeru kolizije dveh pravic potrebno tehtati ti dve pravici in upoštevati načelo sorazmernosti je sicer dober argument. Problem je v tem, da je pri tehtanju dveh pravic sodišče uporabilo opisani test zelo površno. In prav v tem tiči največja nevarnost takšnega odločanja ustavnega sodišča: za vsako ustavno pravico je namreč mogoče najti "proti-pravico" ali drugo ustavno načelo, ki je v koliziji s prvo pravico. Na ta način lahko ustavno sodišče povsem prekroji ustavni red, na da bi za to imelo potreben demokratični mandat: ustava je izraz volje ljudstva in velja za vse, tudi za ustavno sodišče. Zmotno je večkrat omenjeno stališče, da je ustavno sodišče nad ustavo: ravno tako mora spoštovati ustavo kot vsi drugi državni organi. Spoštovanje načela delitve oblasti pomeni tudi to, da ustavno sodišče spoštuje pristojnost parlamenta in v področja, ki po pisanih in nepisanih pravilih pripadajo parlamentu, ne posega ali pa to počne skrajno skrbno. Če tega načela ustavno sodišče ne spoštuje, potem prevzame del pristojnosti, ki mu v demokratični pravni državi ne pripadajo.

Ker bo zakonodajalec moral v enem letu spremeniti Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, še stavek o tem: sodišče izpostavi kot ključni defekt domače ureditve, ki je mimogrede povsem povzeta po nemški ureditivi, kjer, kot smo videli, ustavno sodišče niti za trenutek ne upa pomisliti, da bi sprejelo podobno odločbo slovenski, dejstvo, da pri nas v paritenem nadzornem svetu delodajalci nimajo odločujočega glasu kot v Nemčiji. Ker je v jeziku ustavnega sodišča to "bistvena okoliščina", ki ločuje naš model od nemškega, bi pri spremembi zakona zadoščalo, če zakonodajalec doda v zakon določbo, ki uzakonja odločujoči glas delodajalcev v nadzornih svetih in ohranja polovično zastopstvo delavcev.