Kdor ne skače, ni Sloven’c …
Navijači edinega slovenskega sankača na igrah Domna Pocieche so res pravi "norci". Svojega junaka so ob premiernem nastopu na olimpijskih igrah srčno spodbujali, za dva avtobusa navijačev iz Trbovelj in Zagorja pa je na montažnih tribunah, najbrž prav zaradi mraza, izvedlo tudi tipično slovensko poskakovanje. Razgretim Slovencem so bili najbolj hvaležni snemalci, saj bi sicer snemali samo prazne sedeže.
Medtem ko so navijači domačega aduta Armina Zögglerja počakali samo toliko, da so se po nastopu Rusa Alberta Demčenka prepričali o prvem mestu Italijana, nato pa so pohiteli v smeri šotora, kjer je okrepčevalnica, so Slovenci morali na svojega predstavnika čakati prav do konca druge vožnje, saj je nastopil zadnji. Najbrž so si po tekmi tudi oni privoščili kakšno "protimrazno" okrepčilo.
Solze drznega kavboja
Z drznostjo in šopirjenjem v slogu pravega teksaškega kavboja je ameriški hitrostni drsalec Chad Hedrick napovedoval lov za petimi zlatimi kolajnami.
Vendar pa se je vse skupaj začelo s solzami. "Priznam, živci so me izdali in tik pred nastopom so me nepričakovano oblile solze. Tako sem bil prestrašen, da me je lahko pomirila le družina. Počutil sem se kot prava mevža," je odkrito priznal Hedrick, ki se s tem športom ukvarja komaj tri leta, v tem času pa je postavil rekorde na 1500 in 10.000 m ter 5000 m (to znamko so že izboljšali).
Fant, ki so se mu na prvi tekmi svetovnega pokala vsi odkrito smejali, saj ga je nenehno zanašalo ob ogrado in je končal na 29. mestu, ima zdaj možnost za pet olimpijskih naslovov.
Iz svojega žepa
Indijski sankač Šiva Kešavan ima sicer v banki nekaj manj denarja, vendar zatrjuje, da je vredno. Indijec je namreč na ZOI v Torino pripotoval na svoj račun, sam krije tudi vse stroške tekmovanja, na kar je izjemno ponosen. "Kombinezon bi si lahko privoščil, saj ti stanejo med 250 in 300 evri, žal pa mi je za nove sanke zmanjkalo denarja. Te bi me namreč prišle najmanj 4200 evrov," se je pridušal indijski športnik, ki pa bo kljub temu nosil isti kombinezon, kot ga je imel kot 16-letni mladenič na ZOI leta 1998 v Naganu: "Naredil sem nekaj sprememb in je kot nov!".
Vse najboljše …
Italijanskemu nordijskemu kombinatorcu Alessandru Pittinu bo 16. rojstni dan gotovo ostal v lepem spominu. Na ta dan je namreč postal prvi športnik, ki je nastopil na letošnjih olimpijskih igrah. S številko 1 na prsih se je v živo oranžnem dresu namreč prvi spustil po zaletišču skakalnice in kljub slabemu dosežku (po obeh skokih je bil 47.) povzročil pravo evforijo med navijači.
Igral bo, čeprav polomljen
Kanadčan Chris Pronger svojega tretjega olimpijskega nastopa ne želi zamuditi za nič na svetu. Čeprav ima zlomljeno kost v stopalu, je 31-letni veteran severnoameriškega moštva NHL Edmonton Oilers prepričan, da bo branil kanadske barve na olimpijskem turnirju. "Boli me kot hudič ko hodim, vendar pri drsanju še kar gre," se hrabri eden ključnih mož kanadske obrambe v Torinu.
Samba na deski
Čeprav so na nogometnih igriščih južnoameriške reprezentance druga drugi najhujše tekmice, pa na belih strminah držijo skupaj. Predsednik brazilske smučarske zveze Stefano Arnhold in podpredsednik čilske Stefano Pirola sta skupaj spodbujala edinega brazilskega smučarja na treningu smuka. "Res je, v nogometu se borimo na nož, v smučanju pa držimo drug z drugim," je potrdil Arnhold. Brazilci, ki nimajo snega, imajo vsako leto državno prvenstvo ali v Argentini ali v Čilu. "Argentinci so najboljši smučarji med nami, Brazilci pa deskarji, kar je logično, saj je deskanje podobno sambi," je razložil Pirola.