Naslovnica

Vem, da je vse mogoče...

, 17. 07. 2024 18.13 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
Avtor
© STA
Komentarji
0

Moja športna pot se je v najrosnejših letih začela v gimnastiki, kar se je kasneje izkazalo za izredno koristno. Obladovanje gimnastičnih prvin mi je namreč pomagalo pri teku čez ovire. Moj trener Jure Kastelic, s katerim sva bila skupaj celih sedemnajst let, me je opazil na enem izmed šolskih tekmovanj in ugotovil, da bi bila zaradi svojih motoričnih sposobnosti primerna, da se priključim njegovi skupini ovirašic. Začelo se je trdo delo, ki me je kljub naporom zelo veselilo, zaradi tega sem zelo vestno trenirala in na treninge velikokrat prihajala tudi uro prej.

Prvi odmevni rezultat sem dosegla na Evropskem mladinskem prvenstvu v Varaždinu leta 1989, ko sem na cilj pritekla kot tretja z rezultatom 13,39. Od takrat se je moja pot začela še samo vzpenjati, srečo sem imela, da se, za razliko od zadnjih let moje kariere, takrat nisem spopadala s poškodbami, kar je pri razvoju rezultata zelo pomembno.Če pogledam nazaj, se mi je takrat resnično vse izšlo, tudi po zaslugi dobrega trenerja in seveda podpore staršev. Mnogi menijo, da se moramo šporniki marsičemu odrekati, ter da na račun doseganja vrhunskega rezultat trpi mladost. Pri meni ni bilo tako, še vedno sem se zabavala tako kot vsi mladostniki. Rada sem šla v diskoteko in na pijačo s prijateljicami, vendar sem vedela, da je nekje meja. Če sem jo prestopila, se je to še kako poznalo na treningu. Prvo večje razoračanje sem doživela leta 1995 na svetovnem prvenstvu v Goeteborgu. Tam sem veljala za eno izmed favoritinj za zlato. Na koncu sem osvojila osmo mesto. Veliko sem razmišljala o tem, kako me bodo sprejeli navijači v Sloveniji in predvsem, kaj jim bom povedala. Po pogovoru s svojimi kolegi, znanimi atleti sem ugotovila, da tekmujem predvsem zase, ter da mi bo razmišljanje s tem, kaj rečejo drugi samo škodovalo. To je bila dobra izkušnja. Po osvojitvi srebrne kolajne na Olimpijskih grah v Atalnti je bilo težko ostati na trdnih tleh . Slave sem bila vajena že prej, vendar kaj takega kljub temu nisem pričakovala. Naenkrat so me vabili povsod. Na koncu sem morala skrbno izbirati, kje se bom pojavila, pri tem pa mi je bil v veliko pomoč tudi moj menežer Dušan Mravlje. Tudi sponzorske obveznosti so mi vzele veliko časa, vendar sem kljub temu začela trenirati že po štirinajstih dneh.

Naslednji zame pomembnejši rezultat sem dosegla čez dve leti, ko sem na Evropskem prvenstvu na prostem v Budimpešti osvojila srebrno kolajno. Leta 98 sem bila tudi že petič najboljša športnica leta v Sloveniji in vse je kazalo, da bo tako tudi prihodnje leto, saj sem v zimski sezoni kot za stavo zmagovala na najpomembnejših mitingih v dvorani in dosegla tudi najboljši rezultat sezone na svetu. Od svetovnega dvoranskega prvenstva sem veliko pričakovala, vendar sem na žalost ravno na Japonskem staknila poškodbo in si z injekcijo proti bolečinam še vedno pritekla četrto mesto. To je bilo moje zadnje veče tekmovanje v karieri. Od takrat je šlo vse navzdol. Ko sem že mislila, da bo vse v redu, sem morala na ginekološko operacijo in poletna sezona je šla po zlu. Najtežji v karieri mi je bil nastop pred publiko v Ljubljani, ko sem po enem letu prisilnega počitka lovila normo za olimpijske igre v Sydneyu. Vsi so pričakovali, da mi bo uspelo.Tekla sem slabo in bila zelo razočarana, tako da nekaj časa sploh nisem hotela prestopiti praga stadiona. Takrat sem že nekako začela razmišljati o koncu. Prišel je spor z matičnim klubom Olimpija, saj se nisem strinjala z njihovo finančno politiko vodenja Atletske šole Brigita Bukovec. Razšli smo se in ustanovila sem svoje društvo v okviru katerega deluje moja atletska šola za najmlajše. Delo z otroci me zelo veseli tako, da je bil otrok samo še vprašanje časa.

O materinstvu zaenkrat še ne razmišljam. Pri meni je bilo vedno tako, da sem o najpomebnješi tekmi intenzivneje začela razmišljati šele, ko sem stala na startu. Mnogi me sprašujejo, če nameravam nadaljevati s kariero. O tem bom razmišljala čez dve leti, vem pa, da je vse mogoče. Znano je namreč, da so športnice po rojstvu otroka še močnejše. Še bodo o pogoji takšni, kot sem jih imela na višku kariere in predvsem, če bo z menoj pripravljen sodelovati Jure Kastelic, nad katerim sem trenutno nekoliko razočarana, saj mi je ob sporu z Olimpijo obrnil hrbet, se nikoli ne ve.