'Zaradi nerednih plačil najemnine so tudi tej družini pretili z deložacijo'

Usoda, če lahko tako imenujem, dogajanja delovnim in predanim staršem treh nepreskrbljenih otrok je drastično posegla v družino in močno poškodovala otroka. Akterji teh tragičnih pripetljajev pa so najožji sorodniki. Starši se danes borijo za ohranitev le še najemne strehe nad glavo. So visoko izobraženi in so drug za drugim izgubili ne le trudoma pridobljeno premoženje, izgubili so tudi delo in zaslužek. V kraju, kjer živijo, za njihovo izobrazbo zaposlitve ni, zato iščejo kakršnokoli delo, ki bi jim ponudilo zaslužek za preživetje družine. Še prej pa preprečitev deložacije. Ni dneva, da bi ne reševali primera, ki ga dodatno otežujejo še sorodstvena nerazumevanja. In to me skrbi.

V tem tednu naj bi se zgodile kar tri deložacije družinam. Na različnih koncih naše dežele. Prav vse pa zaradi nezmožnosti sprotnega poplačila obveznosti. In prav vsaka od družin, ki so močno ogrožene, si je zares prizadevala, da bi zmogla preživetje brez tuje pomoči. Sram jih je bilo stopiti tudi do centra za socialno delo, še bolj sram predstaviti svojo stisko v okolju, kjer bivajo. Da njihovi otroci ne jedo v šoli, se ne udeležujejo plačljivih dejavnosti, šolskih izletov, kulturnih dnevov in šole v naravi, ni nihče opazil, saj so za vsak umik iz družbe vrstnikov znali imeti izgovor. Prav vse družine pa so vselej, ko niso zmogle plačila, imele opravičilo, da so otroci ostajali doma.

In kljub zares izjemno skromnemu življenju, ki že meji na globoko revščino, so se trudili, da bi poravnali sprotne obveznosti. Ni jim uspelo. Tudi kolobarjenje se ni obneslo. Vse tri družine so podnajemnice pri zasebnikih, kjer mesečna zamuda plačila pomeni nemilostno izpraznitev stanovanja. Vse tri družine so se znašle pred nami s prošnjami, da bi zavarovale otroke pred sodbami soseske, da bi jim ohranili streho nad glavo in preprečili še dodaten stres. In v vseh treh družinah je zaposlen po en starš, ki prejema minimalno plačo.

Misli so me ponesle v trenutno aktualno razpravo ukinitve dodatka za delovno aktivnost, ki ga predstavlja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tisti dodatek, ki je bil uveden leta 2012, ko je prav to ministrstvo drastično poseglo po ukinjanju in zmanjševanju socialnih transferjev najšibkejšemu sloju prebivalcev Slovenije. Tedaj so ti dodatki predstavljali razliko do minimalne plače zaposlenim. Leta 2014 so bili na pobudo ministrstva tega deležni še dolgotrajno brezposelni, ki so jih za več kot 20 ur mesečno zaposlovale civilno-družbene organizacije. Se z njimi ukvarjale in jih opremljale s kompetencami, da so zmogli znova na trg delovne sile. Za tiste, ki pa tega niso zmogli, so jim pomagale znova dosegati socialno mrežo, jih utrjevale v lastni vrednosti in jim omogočale, da so omilili svojo revščino in nemoč z dodatkom, ki ni presegal 100 evrov mesečno.

Na ministrstvu pravijo, da ukinitev dodatka na delovno aktivnost predstavlja ukrep, ki spodbuja aktivacijo. Pri tem pa pozabljajo povedati, da je od 10.000 prejemnikov dodatka za delovno aktivnost 5300 že močno zaposlenih za vsaj 70-odstotni delovnik. Dodatka torej ne prejemajo, ker bi bili brezposelni, temveč ker je njihovo plačilo iz dela enostavno prenizko za preživetje. To so starši na minimalnih plačah ali še manj in ljudje, ki so iz različnih razlogov zaposleni za manj kot osem ur. Teh, več kot 5000 je torej že maksimalno aktivnih, in ne gre za lenuhe, kot jih radi označujejo. Tem ljudem predviden ukrep torej zgolj odvzema in ne ponuja nobene alternative.

Nevladne organizacije smo med drugim proti ukinitvi pridobljene pravice tudi zaradi očitkov o zlorabah, ki naj bi se dogajale pri prejemnikih dodatka za delovno aktivnost. Prejemajo ga nezaposlene osebe, če oseba opravlja delo pri prostovoljskih organizacijah. Omenja se, da naj bi se ustanavljala fiktivna društva v te namene. Žal nam ministrstvo ni uspelo navesti nobenega konkretnega primera zlorabe, kar še potrjuje, da pristojni področja niso raziskali, da bi lahko zagotovo trdili, da zlorabe obstajajo. Pa če hipotetično vendarle obstajajo, je nerazumno dejanje s tem argumentom dodatek ukiniti čisto vsem, s tem pa kaznovati poštene in pridne in ljudi, ki jim tak način vključevanja pomeni edino socialno mrežo, sami pa se ob tem počutijo koristni, sredstva pa jim omogočajo vsaj en obisk trgovine s hrano. Nerazumno je, da ni nadzora pristojnih institucij nad takšnimi organizacijami. Veliko je argumentov proti ukinitvi dodatka za delovno aktivnost brez ponujene kakršne koli alternative ljudem, ki so do njega dejansko upravičeni in jim pomeni zgolj osnovno preživetje iz meseca v mesec.

Na sestanku Odbora DZ za družino, socialne zadeve in invalide sem bila prisotna ne zgolj v imenu ZPM Lj. Moste Polje, pač pa tudi CNVOS.

Preden sem se odpravila na sestanek, sem sprejela še mamico, ki je nujno prosila za pomoč. Z možem sta imela svoje podjetje. Postavljala sta sejme, v tujini in doma. V preteklem letu pa jima je zamajala poslovanje plačilna nedisciplina predvsem tujcev. Verjela sta, da bosta premagala težave. In nadaljevala dejavnost. Seveda sta imela tudi podizvajalce, ki so ostali brez poravnave, ker nista zmogla plačila, saj nista prejela tega niti sama. Lastna stiska pa jima je narekovala, da morata vsaj njim poravnati delo in material, in zanje sta se zadolžila.

In hkrati upala, da bosta dolg poravnala iz dolžnih zneskov tujcev do njunega podjetja. Želje se niso uresničile in podjetje je padlo v stečaj. Očka je takoj našel delo, razpoložljiva sredstva tudi plače pa so – če je človek v stečaju, seveda omejena. Mamica še ni našla službe, prihodki pa tudi tej družini ne dopuščajo mirnega spanja. Tudi oni kolobarijo s položnicami. Pogosto do konca meseca nimajo niti za hrano otrokom. Zaradi nerednih plačil najemnine tudi tej družini pretijo z deložacijo. Mamica je obupana. Glasno hlipanje ji komaj omogoča govor. Povedala je, da pred majhnima otrokoma, ki štejeta osem in tri leta, skriva stisko. Vendar ni uspešna. Kar naprej jo sprašujeta, kaj je narobe in kako lahko pomagata, da bo spet vesela in se bo lahko igrala z njima.

Z vsemi družinami dorečemo postopke reševanja in že me čaka pot v naš Večgeneracijski center Skupna točka v Grosuplju. S sekretarko na hitro opraviva pogovor o vzdrževanju prostorov in že sem na poti v državni zbor. Po več kot šestih urah razprave na prvo točko dnevnega reda – Ukinitev dodatka za delovno aktivnost, je bila razprava prekinjena. Vse je potekalo po principu pro et contra.

Veliko poslancev je zares empatično izrazilo poznavanje razmer v družbi, predstavilo predloge za reševanje stisk socialno najšibkejših in razloge, zakaj niso za podporo predlagani rešitve ukinitve dodatka za delovno aktivnost ob ugodnih rezultatih gospodarske rasti in vse večjemu številu revnih, ki naj bi prejemali ta dodatek. Kar nekaj poslancev pa je s svojo razpravo ustvarjalo dvom, da živimo v isti deželi. Ne bom predstavljala vse razprave, ki me je resno zaskrbela in jo je bilo mogoče spremljati preko medijev.

Pozno zvečer sem se vrnila domov. Preden sem sedla znova k računalniku, me je osrečil telefonski pogovor z mojo hčerko. Še vedno sva utrinjali praznovanje družinskega jubileja ter prijateljsko povezovanje sorodnikov, prijateljev in znancev različnih narodnosti, pa enakih vrednot, kjer ni pogojnikov, ni meja, ni nesporazumov, ampak eno samo spoštovanje in ljubezen …