Na lep sončen četrtek naju je s sodelavko pot vodila proti Gorenjski. Vožnja po avtocesti nama je dala ravno dovolj časa, da sva lahko razmislili o družinah, ki jih bova obiskali. Kakšni so njihovi izzivi, potrebe in kako bi lahko bila naša pomoč čim bolj učinkovita.
Starša na 90 centimetrov široki postelji, otroci se stiskajo v kotu
Ko sva zavili z avtoceste in se ustavili v ozkem naselju, naju je na parkirišču že pričakal utrujen in zaskrbljen oče. Z rahlim nasmehom naju je povabil v skromno stanovanje. Ob vstopu sva občutili težak, zatohli zrak, prežet z vlago. Stanovanje je zelo majhno, premajhno za petčlansko družino. Hitro sva opazili, da v enem izmed kotov stojijo tri otroške posteljice, vsaka za enega otroka. Ob pogledu na najstarejšega me je stisnilo pri srcu. Kako je mogoče, da tako velik otrok še vedno spi v otroški posteljici? Ker so vse tri bile brez posteljnine, nam je mamica, sicer z veliko zadrege, obrazložila, da imajo za vsako posteljo le eno, te pa se trenutno perejo.
Pralni stroj, ki je v lasti najemodajalca, se jim je pred kratkim pokvaril. Na servis so čakali kar štiri tedne. Oče je povedal, da so bili zato primorani perilo nositi v javno pralnico. V pogovoru sta nama še povedala, da tudi sama nimata primerne postelje, saj si zaradi prostorske in finančne stiske si ne moreta privoščiti postelje, širše od 90 centimetrov.
Ujeti med čakalne dobe in previsoke najemnine
Starša sta sicer oddala vlogo za neprofitno stanovanje, vendar ne vesta, kdaj bosta prišla na vrsto. Trenutni stanovanjski trg jima ne ponuja realnih alternativ. Najemnina za manjšo garsonjero, ki bi bila prav tako premajhna za petčlansko družino, danes znaša najmanj 500 evrov. Pokazala sta nama tudi položnico upravnika za pretekli mesec. Znesek naju je presenetil – 239 evrov, kar je za starša treh otrok kar velik zalogaj.
Kljub visokim stroškom do subvencije nista upravičena, saj najemodajalec s tem ne soglaša. Stanovanje sta iskala zares dolgo, saj ju je marsikdo zavrnil, ko je zaslišal besedo "otroci". Ker nista imela druge izbire in sta nujno potrebovala streho nad glavo, sta pristala na pogoje, ki pa jih komaj da zmoreta.
Mama je trenutno na porodniškem dopustu in skrbi za najmlajšega otroka. Oče pa je pred kratkim izgubil zaposlitev in trenutno vztrajno išče novo delavno mesto, ki bi družinici vlilo vsaj nekaj upanja.
Z žalostnim izrazom na obrazu nam oče še doda: "Dokler sem bil še zaposlen, sva nekako zmogla. Z veliko truda in odrekanja sva se prebila v nov dan. Zdaj pa plače več ni." Ker družinica ne prejema nobenih drugih vrst prihodkov, so se stiske prevesile čez rob njunih zmožnosti. Oba že pošteno čutita obremenitev, še posebej mamica, ki zaradi svojih omejitev težko poprime za kakršnokoli delo.
Prejeli so obvestilo: morajo zapustiti stanovanje
Ko sta že mislila, da stanje ne more biti hujše, sta od najemodajalca prejela grozilno sporočilo o odpovedi pogodbe, saj je bila zadnja najemnina plačana le delno. Takoj sem občutila, da je družina z vsemi težavami obtičala popolnoma sama. Sorodnikov, prijateljev ali znancev, na katere bi se v času stiske lahko obrnili, nimajo.
Stanovanjska problematika prizadene družine z majhnimi otroki, ki spadajo med ranljive skupine prebivalstva. Visoke najemnine, pomanjkanje dostopnih javnih stanovanj in dolge čakalne dobe za neprofitna stanovanja, ustvarijo položaj, v katerem starši kljub prizadevanjem ne morejo zagotoviti osnovne bivanjske varnosti. Ko družina živi v stalnem strahu in negotovosti, da bo izgubila dom, negativne občutke prenese na otroke.
S terena sva odšli s težkim občutkom in z mislijo, kako hitro lahko pomanjkanje podpore in varnega doma potisne družino v stisko, iz katere je težo izstopiti brez pomoči. Družino bomo postopno podprli pri skrbi za otroke, urejanju bivanjskih razmer, iskanju nove zaposlitve in vzpostavljanju socialne varnosti, da bo lahko znova zaživela dostojno.
