V tem času se naši srčni in zaupanja vredni spremljevalci, animatorji, terapevti in pedagoški vodje otrok posvečajo zgolj in samo njim – otrokom in mladostnikom. Mnogo let sem bila med njimi, z njimi in zanje, na številnih letovanjih, taborih, izletih, varstvu in potovanjih. Skozi vsa ta leta so mi v dušo, misli in srce sedli mnogi otroci, ki so danes tudi že starši in v programe ZPM Ljubljana Moste-Polje vključujejo svoje otroke. Mirno lahko zapišem, da toliko srečic, veselja, toliko zanosa, vere v njihovo lepo prihodnost, želje in truda, da to res postane, težko ustvarjaš kjerkoli drugje. Ker smo ves čas trajanja programov z njimi, praktično dan in noč. In v tistem času, ko smo zanje zaupanja vredne osebe, te male človeške dušice izlijejo prav vse utrinke svojih življenj. Srečnih, veselih, trpkih, žalostnih, pa tudi tragičnih.
Že mnogo desetletij sledimo tistim žalostnim in jih skušamo spremeniti, saj si njihova življenja zaslužijo varnost, ljubezen, spodbudo, občutek sprejetosti in srečo. Zadnja desetletja, sploh v obdobju po epidemiji, smo bili priča zares trpkim izpovedim otrok. Rešujemo jih, kolikor jih le zmoremo, in vesela ter hvaležna sem za vsakega otroka, ki smo mu omogočili lepšo pot skozi otroštvo in mladost, drugačno od tiste, ki jo je doživljal do trenutka našega srečanja. Ogromno, zares ogromno je teh zgodb – ena od njih je Kajina.
Imela je 14 let in bila je prvič z nami ali vrstniki na letovanju. Že pred avtobusom je mamici izrekla nekaj neprijaznih besed, ta pa je odšla brez vsakega pozdrava. Kaja se ni želela vključiti v skupino, ni želela poslušati navodil vzgojiteljice. Že uvodoma je povedala, da ni po svoji volji z nami in da bo počela to, kar bo želela. Odklanjala je vsakršen pogovor, bila pa je izjemno pozorna opazovalka. Predvsem nas spremljevalcev. Prvi dan je bila ves čas ob nas, le sobo si je delila s skupino vrstnic, vendar z nobeno od njih ni želela govoriti, čeprav so se trudile vzpostaviti stik z njo.
Drugi dan letovanja po kosilu, ko so otroci imeli počitek in smo spremljevalci pripravljali večerni program, pa je Kaja sedela z nami. Ni poslušala našega pogovora, pri sebi je imela več risalnih listov ter barvice in ustvarjala. Po sestanku smo naše koloniste usmerjali v ustvarjalne in druge dejavnosti, dela naše Kaje pa so ostala na mizi. Dekle je bilo izjemno likovno talentirano, abstraktni liki pa so nosili težka sporočila bolečine, zapuščenosti, trpljenja, smrti. Ko so otroci odšli na plažo, sem pristopila h Kaji in jo poskušala objeti. "Ne dotikajte se me," je zakričala. Opravičila sem se in jo prosila, če lahko ostane z menoj v parku. Zanimalo jo je, zakaj. Pa sem ji povedala, da bi želela vedeti, ali je njeno likovno izražanje zgolj talent, ali je voden. Minuto ali več sva se samo gledali iz oči v oči. Bolečina, ki je vela iz njenega pogleda, je priklicala solzico na njena lica.
Pustila je, da sem jo prijela za roko, in odšli sva stran od skupine, v park. "Vem, kaj hočete," je tiho dejala. "Toda doslej me nihče ni razumel, nihče slišal, nihče poskušal pomagati, zato nimam nobenega namena ponavljati. Kar se mi je in se mi dogaja," je tiho nadaljevala. Nisem je želela prepričevati, le tiho sem sedela ob njej in jo držala za roko. Naenkrat je začela glasno jokati. Morala sem jo objeti in Kaja je vrnila objem. Ne vem, koliko časa je minilo, toda obe sva bili premočeni od solz, ko je zapustila moj objem. Sedli sva tako, da sva se znova gledali iz oči v oči.
Bila je prvorojenka mladima staršema, prva od treh. Ko se je Kaja rodila, njena starša nista imela niti 20 let. Mamica je bila še srednješolka, ki je s Kajinim rojstvom opustila šolanje, očka pa je na različne načine skrbel, da je imela družina dovolj denarja za preživetje. Oba sta bila veliko preveč odsotna iz njenega življenja. Kaja ne ve, ali sta hodila na delo, ker se o tem niso nikoli pogovarjali. Do njenega osmega leta niso živeli družinskega življenja. Kar naprej so se selili k znancem, prijateljem, sorodnikom in Kajo pogosto za več časa puščali pri njih. Tudi po kak mesec ali več ni videla ne mame ne očeta. Večkrat je ostala pri babici in dedku, vendar pri nobenem ni bila deležna topline, varnosti, ljubezni. Oba sta bila nekako odsotna, stroga in groba.
Ko so se preselili v skupno stanovanje, je Kaja skupaj s sorojenkama dobila sobico. S tem pa ji je bila naložena tudi skrb zanju. Ni ji bilo lahko – sploh, ker je bilo življenje pri drugih ljudeh povsem drugačno od tega družinskega, ki ga je pričela živeti.
Bala se je za svoji sestrici. Bala, da bi se jima zgodilo kaj hudega, takega, kot se je njej. Ko je bila še čisto majhna, ko še ni hodila v šolo, jo je sin družinskih prijateljev, pri katerih so živeli kar nekaj mesecev, hudo mučil. Zagrozil ji je, če bo komurkoli povedala, kaj ji počne, da jo bo ubil. In Kaja je bila tiho. Staršem, ki jih je redko videvala, ni zaupala, prijatelji in znanci pa deklici razen oskrbe in strehe nad glavo niso nudili ničesar drugega. Še najmanj pa varnosti.
Do vstopa v šolo je zamenjala kar nekaj vrtcev. Ko so se kot družina preselili v svoje stanovanje, je začela hoditi v že tretjo šolo. Tako ni nikoli imela trajnih vrstniških stikov. Na sestrici, za kateri je pričela skrbeti, se je morala tudi navaditi. Ko sta bila starša še vedno veliko zdoma, je prevzela skrb, da je ena od sestric redno opravljala vse šolske obveznosti, drugo pa redno vozila v vrtec in domov.
Z mamico in očkom nikakor ni zmogla vzpostaviti dobrega odnosa. Najprej zato, ker sta se med seboj kar naprej prepirala in proti koncu tudi pretepala. Pogosto je posredovala celo policija. Ni jima zaupala, ni ju spoštovala. Ni ju zmogla sprejeti kot starša. Priznala je, da je bila nesramna, zadirčna in uporniška, zaradi česar je bila tudi večkrat tepena. Zadnje leto pa sta se do nje začeli grdo obnašati tudi sestrici.
Plaz besed, ki ga je tisto popoldne prelivala Kaja, je predstavil vso bedo in zavrženost otroškega življenja. Življenja, ki ga ne bi smel doživljati noben otrok. Kaja je odtlej tudi naše dekle, vključena je v Botrstvo v Sloveniji. Postala bo umetnica, saj svoj talent ne le, da lahko razvija v srednji šoli, ampak ji skupaj s terapevti pomaga tudi predelovati otroštvo, ki mu je bila izpostavljena.
Kot vsako leto bodo tudi letošnje počitnice navrgle ogromno srečnih utrinjanj življenj otrok. In žal tudi takih, ki jih je težko opisati. Pa jih moramo, zato ker smo kot odrasli odgovorni za otroška življenja. Zato ker moramo biti pozorni na to, kaj se dogaja z našimi otroki in otroki, s katerimi se srečujemo. Ker smo jim dolžni zagotavljati varna in zdrava otroštva. Zato ker smo jih dolžni z lastnimi zgledi opremljati za življenje vrednot, ki edine štejejo.
