Veriga dobrih ljudi

Dnevnik Anite Ogulin: Božični čas je čas upanja in vere v sočloveka

Ljubljana, 24. 12. 2023 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min
Avtor
Anita Ogulin
Komentarji
0

Z vnukinjo sva se predajali lučkam, ki razsvetljujejo temo sredi našega glavnega mesta. Lučke so se vrstile ena za drugo, veliko pa je bilo tudi ljudi, ki so tako kot midve potovali po spominih, načrtovali praznična dogajanja in vstop v novo leto. Potopljeni v pogovor sploh nisva opazili, da je pred nama stal gospod srednjih let s tremi mladeniči. Pogledala sem jih, saj so nama zaustavili pot. Obraz gospoda mi je bil zelo znan. Zaželela sem mu dober večer. "Ste me prepoznali?" me vpraša. Povedala se mu, da mi je znan, vendar nimam tako dobrega spomina, da bi ga lahko umestila v prostor in čas.

Prehitel me je. "To so moji fantje," mi je rekel. "Še pred nekaj leti ste jih vodili na letovanja in tabore. Več let so bili dobesedno vaši," je nadaljeval. Pogledala sem fante in prav v nobenem odraslem in resnem obrazu nisem prepoznala otroka, ki je bil z nami na taborih, letovanjih in drugih dejavnostih. To sem tudi iskreno povedala. Gospod mi je naznanil, da so odrasli. Nato mi je povedal, da so vsi trije že pri kruhu, ampak živijo še vedno skupaj. Zatem me vpraša: "Saj se nas spomnite, kajne?" 

Rokovali smo se, fantje so mi povedali svoja imena, gospod pa priimek. Takoj, ko sem slišala imena in priimek, mi je spomin poletel nazaj za nekaj več kot deset let. Tako živo sem na najmlajšem fantu prepoznala poteze mamice. Kar nekaj let je s tremi osnovnošolci obiskovala ZPM Moste-Polje in jih vključevala v letovanja, zimske počitnice, tabore in druge dejavnosti. V pogovoru smo se preselili v obdobje, ko je mamica zaradi stečaja podjetja izgubila službo. Kmalu zatem je neozdravljivo zbolela in ni bila več sposobna opravljati dela. Mož in očka teh mladeničev je bil terenski delavec in zato veliko zdoma. Kljub celodnevnemu trudu njegov zaslužek žal ni zadoščal za preživetje. 

Otroci v koloniji
Otroci v koloniji FOTO: ZPM Ljubljana Moste-Polje

V vsem smo jim pomagali. Tako finančno kot tudi materialno. Otroke smo brezplačno vključevali v vse dejavnosti, nudili smo jim psihosocialno pomoč, učno podporo ter brezplačno pravno pomoč. Mamica ni prejemala nadomestila za bolniško odsotnost. Fantje so nam že na začetku povedali, da še nikoli niso bili skupaj s starši na počitnicah. Zato so bili vsi trije že čez nekaj dni vključeni v božično-novoletne počitnice in skupaj z vrstniki so odpotovali v Vilo Šumica po prva tovrstna doživetja. Tudi na morju so bili z nami prvič. Mladeniči so hiteli pripovedovati, da smo vse tri že prvo leto naučili plavati in mnogih veščin, ki so jih privedle do športnih in glasbenih udejstvovanj. Vsi trije otroci so imeli velike potenciale in eden še danes vztraja na profesionalni športni poti. Pravijo, da so se zelo radi družili z vrstniki. Vključevali so jih prav v vse delavnice, športne in druge igre. Še danes se spominjajo morskih porok in povedali so, da celo srečujejo nekaj deklet, ki so bile njihove male neveste. 

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka, človekoljubka, humanitarka in borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki črpa moč iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo, in za to, da bi se svet spreminjal na bolje, se vsak dan goreče trudi. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevnik za našo spletno stran.

Hvaležnost ne pozna meja

Očka je hvaležno povedal, da so bila vključevanja otrok v naše dejavnosti, tako v času mamine bolezni kot po njeni izgubi, edina in prava rešitev tako zanj kot za otroke. Po smrti mamice je očka moral opustiti terensko delo. Prevzel je skrb za vse tri dečke. Stiska pa se je še poglobila. Pomagali smo jim skozi žalovanje. Skupaj smo bili pogosto tudi po pouku, ko so fantje prihajali na popoldanska srečanja z vrstniki. Z nami so preživljali veliko prostega časa in počitnice. Po zaključeni osnovni šoli so jim naši prostovoljci pomagali skozi učne zagate. Vsem trem smo priskrbeli tudi štipendije. Kot mladostniki so se radi udeleževali popotovanj po evropskih mestih. Izvedela sem, da sta mlajša dva doštudirala, medtem ko se je najstarejši fant po končani srednji šoli zaposlil in tako pomagal očetu preživeti. Od očeta se niso nikdar ločili. Še vedno živijo skupaj in pravijo, da so ostali družina, ki je skrbna in se ima lepo. 

Otroci v koloniji
Otroci v koloniji FOTO: ZPM Ljubljana Moste-Polje

Bolezen je napadla tudi očeta ter potrebuje njihovo pomoč. Prav vsi trije so mu v oporo in podporo. Ko smo se videli v središču Ljubljane, so ga skupaj odpeljali v mesto, da doživi predpraznično vzdušje, saj živijo na obrobju slovenske prestolnice. Navduševali so se nad bliščem in mestnim vrvežem, kamor jih je vodila tudi mamica, ko je bila še pri močeh. Po njenem slovesu dolgo niso zmogli druženja niti z družinskimi prijatelji. Očka je dejal, da še danes ne ve, zakaj, a domneva, da je otroke po izgubi mamice zajel ogromen strah, da bi izgubili tudi očeta. V pogovoru sem izvedela še, da je eden od mladeničev postal zdravnik. Dejal je, da je bolezen mamice v njem vzbudila željo po pomoči, želel je namreč študirati medicino z namenom, da bi pomagal mamici. Sedaj pa je v veliko pomoč tudi očetu. Drugi mladenič je pravnik, tretji pa je zelo zadovoljen v poklicu električarja. 

Dragocenost je v ljudeh, ne le v stvareh

Povedali so, da bodo božični večer praznovali skupaj, prav tako tudi novo leto, a ne bodo sami. Medse so povabili družino, ki je doživela podobno usodo. Žalostna izkušnja otroštva je odraslim sinovom utrdila potrebo po sočutju, ki jo že nekaj let zapored uresničujejo tako, da ob praznikih povabijo prijatelje, znance in sosede, ki potrebujejo podporo, razumevanje in druženje. Izjemno ganjena sem bila ob njihovi izpovedi. Nato so nama z vnukinjo drug za drugim podarili tople objeme. Tiste, ki jih je oblikovala ljubezen. Prav ljubezen nas je združevala in povezovala mnogo let njihovega odraščanja. V otroštvu so jo ponotranjili in jo delili naprej kot odrasli, z njo odpirajo vrata src ljudem v stiski. Ljubezen navsezadnje razblinja temo življenja in jo osvetljuje z razumevanjem in sočutjem. 

Božična večerja
Božična večerja FOTO: Shutterstock

Božični večer je tik pred vrati. Na njihovi mizi bodo gorele štiri adventne svečke za štiri ljubeče ljudi. Širili bodo svetlobo svoje notranje lepote tistim, ki so je bili prikrajšani. Vsi v en glas so dejali, da bodo delili samo tisto, kar so prejeli na poti odraščanja. Tako naj bi potekali prazniki, ki tkejo upanje in vero v sočloveka. To je čas, ko se najbolj potrebuje razumevanje, potrditev in odpuščanje. Še globlje se čuti potreba po sočloveku, po deljenju svojih občutenj, po druženju, razumevanju in spoštovanju. Naj živi ljubezen do sebe, sočloveka in življenja.

Dobrodelno pobarvajmo letošnji december

Letošnje leto je celotno državo postavilo pred številne izzive, a hkrati pokazalo moč medčloveške pomoči in solidarnosti. V luči prazničnega veselja in zimske radosti želimo spomniti na tiste, ki so tega prikrajšani. S skupnimi močmi lahko napolnimo praznike družin v stiski s toplino in upanjem ter poskrbimo, da bo njihovo novo leto še posebej čarobno. Hvala vsem, ki nam boste pri tem pomagali.

Piškotki

To spletno mesto uporablja piškotke. S piškotki zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo, enostavnejši pregled vsebin, analizo uporabe, oglasne sisteme in funkcionalnosti. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.

Omogoči uporabo piškotkov za ogled video vsebin, za boljše delovanje in napredno oglaševanje in si ob pregledu vsebin zagotovi optimalno uporabniško izkušnjo. S klikom na »Strinjam se« dovoljuješ vse namene obdelave. Posamezne namene pa lahko izbiraš in urejaš s klikom na »Nastavitve piškotkov«. Več o piškotkih lahko prebereš tukaj.