Na ZPM Moste-Polje je december najbolj obremenjen mesec v letu. Na nas se obrača največ družin, ki zaradi svoje stiske ne vedo, kako bodo preživele praznike. Prejmemo neskončno klicev in sporočil obupanih staršev, ki s težavo priznajo, da si ne morejo privoščiti nakupa daril za praznični čas, čeprav so njihove želje skromne, skrbi pa jih predvsem to, da bi bili njihovi otroci zaradi tega kasneje zasmehovani od sovrstnikov, ki so bogato obdarjeni.
V ta namen smo v predprazničnem času s pomočjo dobrosrčnih donatorjev obdarili prav vse otroke, ki so nam poslali svoje želje. Izpeljali smo akcijo Dobrodelni adventni koledar, preko katere smo z vašo pomočjo obdarili več kot 200 družin. Tako kot vsako leto pa smo tudi letos organizirali dva humanitarna tabora v naši Vili Šumica v Kranjski Gori, ki sta potekala v času božično-novoletnih počitnic.
Sama sem se kot pedagoška vodja udeležila božičnega tabora, ki je potekal v prvi polovici počitnic. Velikokrat so ljudje začudeni, ko jim omenim, da sem božič preživela na taboru. "A tudi za praznike jih imate?" me začudeno sprašujejo. Seveda, prav ti praznični tabori so posebej pomembni za otroke iz manj spodbudnih okolij, pa tudi za njihove starše. Otroci tako dobijo možnost aktivnega preživljanja počitnic v družbi svojih sovrstnikov in naših vzgojiteljev, ki jim pričarajo pravo praznično pravljico, starše pa na ta način malo razbremenimo, saj vedo, da so v tem času otroci na varnem in toplem, ter da so siti, česar jim v veliko primerih sami ne morejo omogočiti. Predvsem pa otrokom, ki živijo v neprimernih razmerah, omogočimo odmik na varno, vsaj za nekaj dni. Z vzgojitelji na božičnem taboru smo se ozrli nazaj v leto 2022 in si med seboj podelili zgodbe otrok, ki smo jim bili priča na taborih ter nam še vedno odzvanjajo.
Čez dan je na taborih vedno pestro in nikoli dolgčas. Ekipa vzgojiteljev se trudi izpeljati čim bolj zabaven program, hkrati pa nuditi podporo otrokom ter jim omogočiti varen prostor za druženje in sprostitev, kar je na humanitarnih taborih izjemnega pomena. Otroci, ki se udeležijo teh taborov, s seboj nosijo težke zgodbe, ki pridejo na dan, ko se počutijo dovolj varne, da jih z nami delijo.
Pomen odmika otroka iz njegovega primarnega okolja se vidi v zgodbi Jake in Mihaele, ki sta se udeležila enega od naših taborov. Jaka in Mihaela sta bratec in sestrica, ki prihajata iz družine, v kateri je oče alkoholik ter nasilen tako do mame kot do njiju. Vzgojiteljici sta med taborom zaupala, da doma spita skupaj pod mizo in se čez dan skrivata, saj se na tak način lažje izogneta očetu in njegovemu nasilju. Mihaela je bila tudi zelo podhranjena, saj doma niso imeli dovolj denarja za hrano, zato se je na taboru prenajedala ter posledično velikokrat bruhala. Ker je vzgojitelje skrbelo, so v zvezi s tem poklicali mamo. Jaka in Mihaela sta bila prisotna ob klicu in slišala sta, ko se je iz ozadja začel dreti oče, ker mu ni bilo prav, da se mama pogovarja po telefonu. Mihaela je od strahu v tistem trenutku znova bruhala, z Jako pa sta se nato skupaj skrila pod mizo, ki jima je predstavljala varno zavetje. Vzgojitelji so oba pomirili in jima zagotovili, da sta na varnem.
Tako kot pri Mihaeli se pri marsikaterih otrocih stiske opazi pri prehranjevanju. Tudi pri Leji je bilo tako, le da ona, za razliko od Mihaele, ni želela jesti. Mama ji je doma neprestano govorila, da je debela, ter da taka ne bo nikoli dobila fanta. To je šlo tako daleč, da je Leja začela verjeti, da je edini smisel življenja imeti fanta, ter da mora shujšati, če ga želi dobiti. Zavračala je hrano, saj je verjela, da je to edina možna rešitev. Ko so vzgojitelji slišali njeno zgodbo, so se potrudili, da so Leji razložili, zakaj temu ni tako, ji dali potrditev, da z njo ni nič narobe, se pogovorili o pomenu uravnotežene prehrane ter ji na ta način pomagali priti do boljše samopodobe.
Srečevali smo se tudi z zgodbami otrok, ki so bili iz različnih razlogov umaknjeni iz primarne družine v varstvo rejnikov ali strokovnih centrov. Ti otroci pogosto kažejo znake čustveno-vedenjskih težav in motenj, ki so v večini posledica nespodbudnega okolja v času odraščanja in zatrtih čustev, ki jih ne znajo ali ne zmorejo izraziti.
Nejc živi v rejniški družini, o bioloških starših se ne ve kaj dosti. Od doma je zbežal že tako velikokrat, da Policija že točno ve, kje ga iskati. Vedno ga najdejo ob jezeru v bližini doma, kjer s preprosto vabo, narejeno iz navadnega laksa in trnka, lovi ribe. Čeprav jih nikoli ne ujame, mu to predstavlja pobeg iz realnosti in ga pomirja. To se je kazalo tudi na taboru, ko je namesto, da bi se kopal, raje ves čas stal na pomolu in lovil ribe. V interakciji z drugimi je bil na taboru precej neodziven, vzgojitelji so ga opisali z besedami "kot da živi v svojem svetu". Tega nikoli ni podelil z njimi, a predvidevajo, da kadar ne more biti ob vodi z laksom v roki, je tam z mislimi, saj je teža njegove realnosti preprosto preveliko breme na tako mladih ramenih.
V nasprotju z Nejcem, ki svoje stiske izraža z odmikom, jih Nik kaže preko neprimernega vedenja. Vzgojitelj je z nami podelil, da se "v živo" spomni, kako mu je Nik ob prihodu na tabor rekel: "Pazi se me, ker te bom razbil." Nik je zaradi neprimernih življenjskih pogojev nameščen v strokovni center (vzgojni zavod). Oče je zaradi fizičnega napada na prestajanju kazni v zaporu, mama je povsem nefunkcionalna, očim pa ga je tako močno pretepal, da so ga morali v bolnišnico odpeljati z rešilcem. Nik se posledično ne zna izražati kaj dosti drugače kot z nasiljem, saj drugega ni navajen. V centru pogosto grozi, izsiljuje druge za denar ter se pretepa, kar je bilo vidno tudi na njegovih členkih, ki so povsem rdeči in polni brazgotin. Jemati mora pomirjevala, ki jih ne mara, saj ga naredijo omotičnega, prav tako pa se je vzgojitelju po nekaj dneh zaupal, da ima občutek, da ga v centru nihče ne sliši in mu ne pomaga. Edina stvar, ki ga veseli, je glasba, ki pa jo lahko posluša le v omejenem času. Zaupal je tudi, da se zaveda, da njegovo vedenje ni najboljše, a da je to obrambni mehanizem, saj le tako lahko v centru preživi, drugače bi bil on žrtev ostalih otrok, ki živijo z njim. V času tabora se je uspel dovolj odpreti in sprostiti, da je tudi njegovo vedenje postalo bolj sprejemljivo, na koncu pa so vsi vzgojitelji s tega tabora dejali, da so prav od njega dobili najtoplejše objeme.
Takih zgodb je na humanitarnih taborih na žalost veliko in letošnji božični tabor ni bil izjema. Zato se vedno potrudimo otrokom ponuditi varen prostor, kjer se lahko sprostijo in za kratek čas odložijo bremena, ki jih nosijo na svojih ramenih. Na tokratnem taboru smo se vsi, vključno z vzgojitelji, najbolj razveselili pogleda na zasneženo Kranjsko Goro, ter smo komaj čakali, da bomo lahko to izkoristili za sankanje, delanje snežakov in kepanje. Vsi skupaj smo izdelali okraske za jedilnico ter z njimi okrasili prostor, obiskal nas je Božiček, donatorji pa so poskrbeli, da je prav vsak otrok prejel darilo. Obiskali smo Ledeno kraljestvo v Mojstrani, se sprehodili skozi pravljično osvetljeno Kranjsko Goro ter mimo jezera Jasna, se naučili, da se z zamrznjenim snegom težje naredi snežaka, ter postali pravi mojstri v igranju družabne igre Enka.
Otroke smo varno pripeljali nazaj domov, a njihove zgodbe ostajajo z nami. Vzgojitelji se vrnemo vsak v svoje življenjske tirnice, a nikoli zares ne zapustimo teh otrok. V mislih jih nosimo s seboj in upamo, da smo jim bili vsaj majhen žarek upanja in veselja. Še dolgo po tem se sprašujemo, kaj se z njimi dogaja danes in upamo, da jim je zdaj boljše. Njihove iskrice v očeh, velike nasmehe in tople objeme spravimo v poseben predal spominov in si jih vedno znova prikličemo nazaj, kadar to potrebujemo. Biti vzgojitelj na taboru je velika odgovornost in pogosto ni lahka izkušnja, a ti spomini nam dajejo motivacijo in zagon, da se vedno znova vseeno odločimo udeležiti taborov in odpreti srce za nove otroke.