'Čudež je, da sem še živa'

Sreda je. Prostor v pisarni zapolnjujejo pridušeni glasovi sodelavk, ki se pogovarjajo po telefonu, in kliki izpod prstov na tipkovnici. Še na tri elektronska sporočila odpišem in gremo.

Obiskovanje družin na domu za nas, sodelavke na Verigi dobrih ljudi, ni nič neobičajnega. Pa vendar me na vsakega opomni kepa v želodcu, taka, ki sem jo čutila v šoli, ko sem predstavljala plakat pred celim razredom. Čutim težo zaupanja, ki nam ga družine izkažejo, ko nam odprejo vrata svojega doma, pa tudi vrata svoje resničnosti, ko nam povedo svojo zgodbo. Na srečo ob boku teže zaupanja stoji občutek lahkotnosti, ker sem v vlogi, ki jim lahko ponudi roko in kratek izdih olajšanja.

Med vožnjo do petih mam s sodelavkami obnavljamo podatke, ki so nam jih posredovale že predhodno na prošnji za pomoč in moja kepa v želodcu se veča, ko ugotovim, da jih vse povezuje eno – preživele so nasilje v odnosu.

"Čudež je, da sem še živa," nam pove prva izmed mam. Svojo zgodbo povzame mirno z močjo v glasu, močjo, za katero se skrivajo desetletja trpljenja in strahu, a tudi neizmerne moči in poguma. Take stvari se dogajajo samo v filmih, pomislim, ko dalje poslušam, kako se agonija nje in njenih otrok ni zaključila s prekinitvijo nasilnega odnosa. Številna pričanja na policijskih postajah in sodiščih, zbiranje dokazov in ob vsem tem podoživljanje vseh dogodkov in občutkov. Občutkov strahu, sramu in negotovosti, negotovosti ne le kako nadaljevati, ampak kako začeti znova.

Na žalost zgodba te družine ni osamljen primer med številnimi, ki jih srečujemo na Verigi dobrih ljudi. Posledice nasilja so daljnosežne in žrtev je tista, ki mora dokazovati, da se je nasilje zgodilo, obveščati pristojne o vsakem morebitnem nadaljnjem poskusu poiskati nov dom, novo službo, otrokom stati ob strani, ko zamenjajo šolo in se poslovijo od svojih prijateljev. Žrtev je tista, ki si poskuša osmisliti, zakaj se je to zgodilo, zakaj je dopustila, da se je to zgodilo njej, in zakaj je dopustila, da se je to zgodilo njenim otrokom.

Vonj turške kave, ki jo je za nas pripravila mama, ki smo jo obiskale, moje misli vrača nazaj k drugemu obisku tega dne. Nazaj v stanovanje polno skupnih fotografij nje in njenih otrok, iz katerih žarijo toplina, povezanost in ljubezen. "Vse, kar se je zgodilo, je moja krivda," pove in čutim, da globoko v sebi v to verjame, četudi ji številni strokovnjaki na področju duševnega zdravja, ki jih obiskuje, govorijo o nasprotnem.

Razvrednotenje, ki ga žrtev doživi v nasilnem odnosu, je eden izmed razlogov, da v njem ostaja. Kolikokrat lahko slišimo nekaj o sebi, da v to začnemo tudi verjeti, se sprašujem med gledanjem nasmejanih obrazov iz fotografij. Čustvena odvisnost in poteptana samopodoba pa nista edina razloga, da žrtev ne zmore ven iz nasilnega odnosa. Tu sta tudi finančna odvisnost in izoliranost od socialne mreže. "Ne," se slišim reči, "nič od tega, kar se vam je zgodilo, ni vaša krivda." Naša družbena dolžnost je, da žrtvam verjamemo, da jim vedno znova pošiljamo sporočila, da niso same. Sistem mora biti zgrajen na način, da jim po prekinitvi nasilnega odnosa omogoči lažji prehod v nov začetek.

Ko se peljemo do našega zadnjega obiska, je moja čeljust že močno stisnjena, saj zadržuje jezo, ki jo čutim nad krivico, katero živijo naše družine. "Kako vam lahko pomagamo," s sodelavkami vprašamo, medtem ko se oziramo na kupe oblačil, zložene v velikih vrečah. Zaupa nam, da bi potrebovala omaro, v katero bi lahko spravila oblačila otrok. Veliko bi ji pomenil tudi kakšen paket hrane, saj cene osnovnih živil naglo rastejo in pa psihosocialna podpora, s pomočjo katere bi lahko ozavestila pretekle vzorce in zgradila nove, da bo boljša zase in za svoje otroke.

Ob njenih besedah se moja čeljust nekoliko sprosti, saj lahko s pomočjo vseh dobrih ljudi, donatorjev, ki sestavljajo našo verigo, mami brez kančka dvoma zagotovimo, da ji bomo stali ob strani na poti do boljše prihodnosti.

Medtem ko se nerodno poskušam obuti, brez da bi najprej odvezala vezalke, se nam mama zahvali, ker smo ji prisluhnile. "Moj namen ni, da bi se vam smilila," pravi. Besede priletijo iz mojih ust, še preden bi jim lahko jezik zaprl pot: "Gospa, ne smilite se mi, jaz vas občudujem."