Da imajo otroci svoj prostor, mama spi v kuhinji

Vroč septembrski dan naju je s sodelavko pripeljal do mamice samohranilke, ki sama skrbi za svoje tri otroke. Obisk nama je povedal veliko več kot obrazci, odločbe in zneski na položnicah. Šele za vrati njihovega doma se je zares pokazal njen vsakdan, zaznamovan s skrbjo za otroke, izgubo bližnjega, finančno stisko in osamljenostjo.

Mamica je sama za vse vsakodnevne odločitve za šolo, zdravnike, položnice, kuhanje, pranje, tolažbo in druge male nujnosti, ki jih prinese dan. "Včasih me skrbi, da ne bi zmogla," zaskrbljeno pove "ob sebi nimam ne prijateljev ne družine, ki bi mi lahko pomagali pri varstvu ali opravkih". Še posebej bi potrebovala pomoč pri najstarejšemu otroku s posebnimi potrebami, saj od nje potrebuje veliko njene pozornosti, potrpežljivosti in energije.

Zanesti se ne more niti na bivšega moža, ki se za otroke sploh ne zanima in zato z njimi nima nobenega stika. Pred kratkim je nepričakovano izgubila tudi svojega očeta. Ob žalosti so prišli še stroški pogreba, ki so njeno že tako krhko finančno ravnovesje dodatno omajali.

"Ne morem si privoščiti, da bi zbolela, saj sem za vse sama," je skoraj mimogrede izrekla stavek, njene solze pa so izdale stisko in strahove, ki jih nosi v sebi. Tudi strokovne službe prepoznavajo, kako zahteven je njen trenutni položaj, zato ima odobren začasen odlog iskanja zaposlitve, dokler se družinska situacija ne stabilizira. Kljub vsemu želi ostati delavno aktivna in ko so otroci v vrtcu oz. šoli občasno pomaga kot prostovoljka.

Družina živi v četrtem nadstropju večstanovanjske stavbe brez dvigala. Streha nad glavo je varna, a stanovanje zelo jasno pokaže, kako malo moči ostane za urejanje doma, kadar je starš za vse sam. Čeprav tu živijo že več let, stanovanje deluje prehodno, kot da so se vanj šele vselili. Že ob vstopu s sodelavko opaziva nekaj razstavljenih kosov pohištva, ki naslonjeni ob stene nemo čakajo, da se z njimi nekaj zgodi.

Podoben prizor se ponovi še v drugih prostorih, mama pa pove, da so med kosi iverke, ki nas obkrožajo, tudi podarjena postelja in omara, ki ju sama ne uspe sestaviti, nekaj pa je tudi starega pohištva, ki razstavljeno čaka na odvoz. S sodelavko opaziva, da kuhinjski elementi niso pritrjeni na stene, temveč le postavljeni drug na drugega, da nekako vseeno lahko služijo svojemu namenu.

"Saj vem, da bi bilo treba to urediti, ampak ne zmorem vsega," je rekla brez opravičevanja in brez pritoževanja. Stanovanje vseeno ni umazano ali razmetano, zgolj nesestavljeno, zaradi česar pa daje občutek prehodnosti in neustaljenosti.

Razporeditev prostorov je prilagojena otrokom. Najstarejši ima svojo sobo, mlajša dva si drugo delita. Mama pa svoje sobe nima in zato vsak večer v kuhinji na tla povleče vzmetnico ter si pripravi ležišče. "Otroci morajo imeti svoj prostor," pritrdi. Preprosto, skoraj samoumevno, vendar nama je prav ta podoba povedala največ: o odpovedovanju, prilagajanju in o tem, kako daleč lahko gre starš, da bi otrokom zagotovil vsaj nekakšen občutek doma.

Finančna stiska se je v zadnjih mesecih še poglobila. Mama z nizkimi prihodki zelo pazi, da položnice plačuje sproti, kolikor le zmore. A kadar ni prihrankov, ni zaledja in ni nikogar, ki bi lahko pomagal ob nepredvidenem izdatku, se dolg hitro začne nabirati. Stroški pogreba in nujne potrebe otrok ob začetku šolskega leta so jo pripeljali do dolga, ki ga sama ne zmore poplačati. "Plačujem po malo, kolikor gre, ampak znesek se kar ne zmanjša," je povedala.

Mamica se vsak dan trudi, da otrokom zagotovi varnost, red in občutek doma. A trenutno breme je pretežko, da bi ga lahko nosila sama. Družina potrebuje pomoč pri ureditvi stanovanja, predvsem pa pri poplačilu vseh zastalih položnic, še preden dolgovi prerasejo v izvršbe in dodatne stroške.

S sodelavko sva ji ponudili, da jo poveževa z usposobljeno svetovalko, ki ji bo pomagala z razbremenilnimi pogovori. Usmerili sva jo tudi na našo pravno svetovalko, s katero bosta preverili, kakšne so njene pravice in dolžnosti v odnosu do upnikov, da se situacija ne bi po nepotrebnem dodatno zapletala. Kakršnakoli dodatna pomoč bi mami pomenila neizmerno ogromno, saj bi tako lahko za trenutek lažje zadihala, začela graditi nekaj stabilnosti in končno ustvarila dom, kakršnega si želi za svoje otroke.