Izmučena od strahu pred nasiljem v lastnem domu ter od tišine, ki je prišla po kričanju, se je nekega poletnega dne mama odločila, da tako ne more več nadaljevati. Tisti dan, ko jo je mož še zadnjič udaril, je počakala, da je odšel v službo, nato pa vzela hčerko in nekaj osnovnih stvari in odšla. Ni vedela kam, samo da mora stran. Nekaj dni je preživela pri prijateljih, nato so ju nastanili v varni hiši.
Nov začetek
V varni hiši je prvič po dolgih letih spala brez strahu, da jo bo zbudilo vpitje in ropot. Prijazne delavke so ju s hčerko toplo sprejele ter jima dale vso podporo in pomoč, ki sta jo takrat še kako potrebovali.
Po nekaj mesecih sta se preselili v materinski dom. Majhna soba z enim pogradom in skupno kuhinjo je postala njun novi začetek. Tam je mama, recimo ji Ana, našla podporo drugih žensk s podobno zgodbo in ranami. Dobro so vedele, kako je, ko ti zmanjka vsega, a moraš kljub temu ostati močan.
Čez čas si je našla zaposlitev, na katero je bila ponosna. Ponovno je lahko sama skrbela zase in za hčerko. Deklica je začela obiskovati nov vrtec in se tam hitro navadila na nove prijatelje. Zdelo se jima je, da gre vse na bolje. Vendar ji misel, da bosta kmalu morali zapustiti materinski dom, ni dala popolnega miru. Ob približevanju datuma izselitve jo je začelo skrbeti, da bosta ostali na cesti, saj stanovanja enostavno ni našla.
Ne oddajamo družinam z otroki
Kljub neštetim klicem, ogledom oglasov in obiskom stanovanj je bila mamica vedno znova zavrnjena – povedati je morala le, da je samohranilka. "Ne oddajamo družinam z otroki," ji je rekel eden. "Imamo raje zaposlene pare," je rekel drug. "Otroci naredijo preveč škode," je rekla gospa, ki je dajala v najem garsonjero.
Najemnine so bile izjemno visoke, varščine pa tudi. Ponekod so zahtevali celo tri najemnine vnaprej, kar je bilo za mlado mamico popolnoma nedosegljivo. Ana je na centru za socialno delo oddala vlogo za enkratno socialno pomoč. V odgovor je prejela, da bo za odločbo morala počakati do dva meseca. Vendar tega časa družina ni imela.
Zadnji teden pred izselitvijo iz materinskega doma si je denar za varščino izposodila pri prijazni prijateljici. Pomoč pa je prejela tudi preko programa Veriga dobrih ljudi. Vendar je zaradi izposoje vstopila v nov krog dolgov. S svojo skromno plačo bi težko poplačala vse stroške najema, ob tem pa vrnila denar prijateljici.
Življenje iz meseca v mesec
S hčerko trenutno živita v skromni sobici v podstrešnem stanovanju, ki je na začetku imelo samo nekaj kosov pohištva. S pomočjo naših dobrih donatorjev smo mami pomagali opremiti stanovanje, da lahko z deklico živita normalno življenje.
Po plačilu najemnine in stroškov Ani komaj ostane kaj za hrano. Deklici skušamo pomagati tako, da preko našega programa Botrstvo prejema sredstva, ki jih nameni za svojo obšolsko dejavnost. Malenkost, ki jima od tega ostane, pa poskrbi, da se deklica lahko obleče. S pomočjo programa Veriga dobrih ljudi sta mesečno podprti s hrano in higieno. Ana ima dostop do brezplačne pravne pomoči, ki ji pomaga pri urejanju skrbništva in preživnine. S pomočjo naših brezplačnih psihosocialnih terapij pa predeluje vse travme, ki jih je utrpela zaradi odnosa z bivšim partnerjem. Trenutno je pogumna mama v čakalni vrsti za neprofitno stanovanje, a so čakalne dobe zelo dolge.
Stanovanjska problematika v Sloveniji za mnoge družine ostaja ena največjih preprek pri iskanju varnega doma. Število neprofitnih stanovanj ne sledi dejanskim potrebam, razpisi za dodelitev so redki in pogosto razpisani na večletni ravni, kar številne družine prisili v dolgotrajno bivanje v začasnih nastanitvah.
Na trgu zasebnih najemniških stanovanj so cene pogosto nedosegljive, lastniki pa se mnogokrat izogibajo oddaji družinam z otroki. Tako se številni znajdejo v začaranem krogu negotovosti in socialne izključenosti, kjer kljub vloženemu trudu ostajajo brez dostojne strehe nad glavo.
