Delala je po 14 ur, v času epidemije jo je delodajalec odpustil – in to v času bolniškega staleža

Mamico samohranilko z najstniško hčerjo je v času epidemije doletel najhujši možni scenarij pri izgubi službe. Več let je bila vodja restavracij. 20 let dela v gostinstvu. Panoga, ki jo je pandemija daleč najbolj prizadela. "Pomagala sem odprtju in uspešnemu poslovanju restavracij v Ljubljani, konec lanskega leta sem začela z novo verigo v stari Ljubljani in konec februarja smo že poslovali s pozitivno nulo," pripoveduje. Nato je začel pustošiti virus. Sredi marca se je zgodil popoln zastoj. "Niso nam povedali, kaj bo, dobesedno so nam rekli, naj zaklenemo in gremo domov, minilo je tri mesece, delodajalec se je odločal, kaj bi, in se je odločil, da rajši zapre."

Dal jo je na začasno čakanje na delo. Iz meseca v mesec ji je nakazoval manj denarja – prvi mesec 400 evrov, drugi mesec 300 evrov. Prenehala je plačevati položnice in najemnino. Povrh vsega so se začele še težave z zdravjem. Bolečine, ki jih je v času dela ignorirala, so postajale vse glasnejše. Zdaj je končno imela čas, da gre k zdravniku. "Delali smo z bronhitisi, z vnetimi ledvicami, po Hasapu noben ne sme delati bolan, kako ne boš delal ... Če manjkaš en dan, še lahko notri prineseš, gostinec si lahko privošči do tri dni, da je bolan."

Delodajalca je – v času čakanja na delo – obvestila, da odhaja na bolniško. Tako je minilo več tednov, hodila je od zdravnika do zdravnika, da ugotovijo vzrok slabega počutja. Sredi največjih težav z zdravjem, sredi številnih pregledov, pa je doživela šok. Bila je na enem izmed pregledov, ko ji medicinska sestra pove, da ji kartica ne dela. Ugotovila je, da jo je delodajalec, ne da bi jo o tem sploh obvestil, odpustil. Ker je od tega preteklo že en mesec, se ni mogla več pritožiti. Tudi nadomestilo Zavoda za zaposlovanje ji ni več pripadalo.

Delodajalec naj bi zanjo prejel subvencijo za čakanje, pa jo je kljub temu odpustil, za kar je zagrožena kazen do 20.000 evrov. Hkrati pa je delavec v bolniškem staležu varovan in mu delovno razmerje preneha šele z dnem vrnitve na delo, najkasneje pa ob izteku šestih mesecev.

Tako je v trenutku ostala brez popolnoma vsakega evra za preživetje. Največji šok pa je šele sledil. Vsi zdravniški pregledi so pokazali diagnozo – rak dojk z razsevki. V času zaposlitve je ignorirala vse znake bolezni. "Javna skrivnost je, tabu tema, kako je s prekarci, vsi moramo delati vsaj še 60 nadur, da lahko sploh preživimo in plačamo vse položnice, saj vemo, da imamo vsi urno postavko blizu minimalne plače." Skoraj dnevno je delala od 14 do 16 ur. Skrbela je za zaposlene, za nabavo hrane, za higienske predpise, pisala urnike, nadzirala čiščenje, prostor je odklepala in zaklepala, prevzemala je hrano, sestavljala je nove menije in še in še. 

Pet mesecev je že bila brez prihodkov, tudi zdravniške preglede, ki bi si jih morala plačevati sama, ni več zmogla. Nemalokrat ni dvignila zdravil, ker ni imela denarja. "Nikoli nisem prosila za nobeno pomoč, niti za otroške dodatke, se mi je vedno zdelo, da bo katera družina bolj potrebovala kot jaz, prihrankov nimam, tudi avta ne, in normalno sva živeli iz meseca v mesec."

Popolnoma obupana ni hotela nikogar prositi za pomoč. Z zadnjim kančkom upanja se je obrnila na Center za socialno delo. Več mesecev se ni zgodilo nič. Odpravila se je še na ZPM Moste Polje. Anita Ogulin s svojimi kolegi se je odzvala nemudoma. "V tistem trenutku bi ostala brez strehe nad glavo, kot mamica samohranilka je ostala brez centa za preživetje ... Plačali smo najemnino, zdravstveno zavarovanje, dodatno zavarovanje, vse za nazaj, da je ne bi ogrožalo pri zdravljenju naprej."  Nabralo se je za 3000 evrov položnic. 

Vprašali smo direktorico Centra za socialno delo Ljubljana – kako je mogoče, da nekdo, ki je tako potreboval pomoč kot naša sogovornica, ni dobil prej odločbe? Anja Osojnik, direktorica CSD Ljubljana, je pojasnila: "Konkretno ne smem komentirati tega primera, zaradi varstva osebnih podatkov. Kar lahko povem, je, da se trudimo na ta odziv, ki smo ga dobili v javnosti glede neodzivanja na posameznih enotah. Objavili smo na oglasnih deskah in spletni strani dežurne številke za vsako enoto, trudimo se vračati klice strankam in upamo, da bomo dosegli vse stranke, ki so v stiskah."

Če so prej stranke prišle vlogo oddat osebno, so jo svetovalke takoj pogledale in skupaj so jo dopolnili. Zdaj morajo nenehno pisno pozivati k dopolnitvam vloge. In to je podaljšalo izpolnjevanje vlog. Za zdaj rešujejo vloge tako, da zaposleni delajo nadurno delo, v kratkem naj bi tudi na novo zaposlili dodatne ljudi. Kot je povedala, je rednih denarnih pomoči za štiri odstotke več, izrednih pomoči za 35 odstotkov, telefonskih klicev je več za 40 odstotkov. Do avgusta so prejeli 28.000 vlog, v avgustu jih pričakujejo 22.000. Zdaj se pripravljajo na nove prosilce pomoči, torej na nove brezposelne, ki jim jeseni preteče denarno nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje.

Prav zato se Anita Ogulin iz ZPM Moste Polje boji jeseni. Prihajajo namreč vse težji primeri, ljudje še vedno dobivajo odpovedi. Hvaležna je vsem donatorjem, tako denarnih sredstev kot hrane, a zdaj vse zaloge vztrajno kopnijo. Naši sogovornici in njej podobnim lahko pomagate z doniranjem Verigi dobrih ljudi.