"Po zelo težki življenjski situaciji in razvezi sem ostala sama z majhnim otrokom, brez družinske in sorodstvene podpore," pripoveduje mama. V istem obdobju se je borila za skrbništvo nad sinom, hkrati pa sama nosila vse stroške, od najemnine, hrane, vrtca do odvetnika.
Kljub visokošolski izobrazbi mama dolgo ni našla ustrezne zaposlitve, ki bi ji omogočala stabilen dohodek. Ker druge možnosti ni imela, je bila prisiljena sprejeti slabo plačano delo, ki je zahtevalo stalno razpoložljivost.
"Nekatere mesece sem delala tudi po 200 ur, a finančno še vedno nisem zmogla pokriti vsega," pove. Pritisk se je stopnjeval, neplačane položnice so se začele nabirati, sledile so izvršbe, njun vsakdan pa je postajal vse težji. "Živela sem v stalnem strahu in izčrpanosti ter se ves čas spraševala, kako bom zmogla naprej."
Postopek za urejanje preživnine se je vlekel iz dneva v dan, iz meseca v mesec, kar je njun položaj samo še dodatno oteževalo. Njena zaposlitev, ki je pogosto segla v pozne večerne ure, je s seboj prinašala tudi tiho skrb. Mama se je bala, da bi njena odsotnost, čeprav neizogibna, lahko vplivala na odločitev o skrbništvu malega sinčka. Vzporedno so naraščali življenjski stroški, zaradi katerih je nujna takratna najemnina enostavno postala previsoka.
Pomoč, ki vrača dostojanstvo
Rešitev sta našla v nakupu starejše hiše. Z nekaj kredita in veliko vložene energije je mamica svoji mali družinici začela počasi graditi novo življenje. A tudi ta občutek varnosti ni trajal dolgo. Kmalu po vselitvi so poplave uničile njun dom in ponovno porušile temelje, ki sta jih komaj postavila. Takrat, ko nista videla nobenega izhoda več, sta se ponovno obrnila na Verigo dobrih ljudi.
"Ko sem bila na dnu in ko sem najmanj pričakovala pomoč, ste se pojavili. Vi ste bili tisti, ki ste videli mene in mojega sina. Vi ste bili tisti, ki vam je bilo iskreno mar."
Takšne zgodbe so žal del vsakdana številnih družin, ki jih revščina, razpad odnosov ali nepredvidljivih življenjskih okoliščin potisnejo čez rob. Dolgo časa skušajo svojo stisko reševati same, z odrekanjem, iznajdljivostjo in upanjem, da bo kmalu bolje. A sčasoma se možnosti izčrpajo, dolgovi naraščajo, pritiski se stopnjujejo in stiska postane prevelika, da bi jo lahko še obvladovali sami. Takrat izhoda pogosto ni več videti.
Upanje ima obraz ljudi
Zimski čas je na Zvezi Anita Ogulin še posebej zahteven, saj visoki stroški ogrevanja marsikatero družino, ki že vse leto komaj shaja, dokončno pahnejo čez rob revščine.
Težko je opazovati, kako se na eni strani stiske poglabljajo, ko družine ne vedo, kako bodo preživele dan, kaj šele mesec ali leto. Spremljamo njihovo žalost, nemoč in sram, ki jih pogosto potisnejo v hude duševne stiske. A v tem zahtevnem času vendarle ostaja droben, a zelo pomemben košček upanja – izjemna solidarnost ljudi, ki pomagajo po svojih najboljših močeh.
"Iskreno ne vem, kje bi danes bila brez vaše pomoči," pove mama. "Vaša podpora ni bila le materialna, bila je človeška, topla in polna sočutja. Dali ste mi vero, da obstaja upanje, da obstajajo ljudje in organizacije, ki pomagajo iz srca."
Veriga dobrih ljudi je nekakšen most med tistimi, ki pomoč potrebujejo, in tistimi, ki jo lahko ponudijo. Vsaka donacija in vsaka prošnja nosi svojo težo, vsaka pomoč pa doseže svoj namen, da olajšamo stisko otrok in njihovih družin. Pogosto se družine, ki smo jim nekoč pomagali, ko si opomorejo, vrnejo in vračajo dobroto, ki so je bili deležni v njihovem težkem obdobju življenja. "Obljubila sem si, da bom prve prihranjene evre, ko bom zmogla, namenila prav vam – kot simbol hvaležnosti in spoštovanja do vsega, kar počnete," še doda.
