'Na plan privrejo vsi spomini in ne moreva, da si ne bi skočili v objem'

Z veseljem sem sprejela povabilo družinskih prijateljev, da se podružimo in praznujemo ob novem življenju. Kajti nič ni lepšega, kot deliti veselje in srečo. Ko sva z možem prispela v restavracijo, kjer so nam lahko omogočili druženje ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov, naju je pozdravila mlada gostinka. Njene velike temne oči so se mi zdele znane, a zaradi zaščitne maske nisem videla celega obraza. In tako sem hitro na vse skupaj pozabila in se posvetila prijateljem.

Skozi večer sva se še večkrat srečali z očmi, v nekem trenutku pa se mi je zdelo, da me opazuje. Poznala je tudi moje ime in ga tekom večera večkrat ponovila. Tudi skrbela je, da sem zmeraj imela svež vrč vode. Ker me veliko ljudi kliče po imenu, se tudi zaradi tega nisem vznemirjala, polne vrče vode pa sem pripisovala res skrbnemu opravljanju njenega dela. Le to opazovanje me je malo begalo. A ob druženju s prijatelji, s katerimi se več mesecev nismo srečali, sem kmalu spet pozabila na to in se posvetila pogovorom. Enkrat sredi večera pa pride do mene prijateljica in me poprosi, če stopim malce z njo. V krogu so bile zbrane gospe naše družbe, v sredini pa ta mlada dama razlaga, od kod me pozna. Pristopim in jo končno prepoznam. Na plan privrejo vsi spomini in ne moreva, da si ne bi skočili v objem.

Poimenovala jo bom Maja. Imela je deset let, njena sestrica osem in bratec šest. Pred skoraj dvema desetletjema sem vstopila v njihovo življenje, ko me je njena slepa babica poklicala. "Saj ste vi hči Alojza, kajne." Pritrdim. "Poznam vas že mnogo let. Ko ste bili še majhni, ste bili nekaj časa tudi moja vodnica. Veliko let je preteklo od takrat, veste. In sedaj vas potrebuje moja hči." Pove zgodbo svoje hčere, mamice teh treh otrok. Bila je pridna, skrbna in vestna. Zaposlena je bila v trgovini. In bila je v partnerski zvezi. Po rojstvu tretjega otroka se je razšla s partnerjem, ki je povsem podlegel odvisnosti od alkohola. Najmlajši je imel komaj tri leta, ko je onkološko zbolela. Zaradi še nižjih prihodkov v času bolniške ni zmogla preživljati svojih otrok. Na očeta otrok zaradi odvisnosti ni mogla računati, starša pa sta imela tako mizerno pokojnino, da nista mogla pomagati, četudi sta si prizadevala. Tedaj smo vstopili v življenje družine. Mamica je bila pogosto hospitalizirana in ko se je vračala domov, je bila tako zelo slabotna, da večkrat ni zmogla skrbi za otroke. Večji deklici sta ji nemalokrat pomagali pri osnovni negi. Mamičina bitka z boleznijo je trajala nekaj let. Medtem so izgubili tudi streho nad glavo. Skupaj smo iskali rešitve in Stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je priskočil na pomoč. Družina je dobila ključe novega najemnega stanovanja. Pomagali smo jim finančno, materialno, psihosocialno, predvsem pa smo pomagali otrokom, ki smo jih vključevali prav v vse dejavnosti, da si je mamica lahko opomogla po zares težkih posegih in terapijah. Čas, ki so ga ti trije otroci preživljali z nami, smo namenili grajenju in utrjevanju njihovih močnih področij ter nudili pomoč pri učenju. Mamino zdravje pa je postajalo vse šibkejše. In po nekaj mesecih življenja v novem domovanju je izgubila bitko z boleznijo. K otrokom sta se preselila babica in dedek, mi pa smo jim še naprej pomagali. V vsem.  Otroci so bili že srednješolci, ko je babica znova klicala."Gospa, sedaj pa zmoremo sami naprej. Otroci so že skoraj odrasli, zelo samostojni. Sami postorijo veliko stvari. In  midva z dedkom bova živela z njimi. Morda bodo pomagali tudi nama, ko ne bova več zmogla. Hvala vam za vse ..."

Majo povprašam po babici in dedku. Ni ju več. Spomnim se imen sestre in brata. Povprašam, kako jima gre. Z veseljem mi pove, da sta oba uspešna v poklicih, za katere sta se izučila. Povprašam, kako gre njej. Obmolkne in počasi nadaljuje … Njeno življenje ni potekalo tako, kot si je želela. Bila je najstarejša in njena pot se je ustavljala ter pričenjala z drugega začetka. Pogosta otroška skrb in strah za mamico ter za brata in sestro sta ji v otroštvu naložila preveliko breme. Vendarle je bila najstarejša med njimi in je dogajanje spremljala z odraslimi strahovi. Ko se je osamosvajala, tega ni zmogla odložiti. Toda sedaj ima delo, skrbi zase, pasti preteklosti pa počasi odstranjuje. Ugotovim, da poti ne bo zmogla sama. Potrebovala bo pomoč, ki jo lahko omogočimo v Verigi dobrih ljudi.

Toliko let sem že vpeta v delo ZPM Ljubljana Moste-Polje, da imajo otroci, ki smo jim pomagali, že odrasle otroke. In ko sem sama pričela z delovanjem v tej naši ZPM Moste-Polje je ta naša organizacija že bila bitko za enakost, zdrav razvoj in dostojno življenje vseh otrok. In če smo želeli pomagati otrokom, smo morali vstopati v družine. Večjo učinkovitost je in še omogoča tudi sodelovanje  s Centri za socialno delo, šolskimi svetovalnimi službami, vrtci, zdravstvenimi domovi. Ves čas smo v podpori otrokom, mladim in družinam. Seveda je zavoljo spremenjenih razmer naše družbe tudi pristop in pomoč širša, celostna, popolnejša. Kljub tako zelo srčnim in močnim prizadevanjem preteklih in sedanjih strokovnih sodelavcev, prostovoljcev, medijev, donatorjev, ki poteka že skoraj sedemdeset let, pa žal ugotavljamo, da neenakost med otroki in mladimi narašča. Tako močno kot narašča razslojevanje med prebivalci Slovenije. Ob tem me vselej najbolj prizadene prav to, da otroci, ne glede na njihov potencial in goreča prizadevanja, nimajo enakih možnosti, pogojev in dostopnosti, da bi postali to, kar si želijo in kar zmorejo. In s tem presekali večgeneracijsko revščino in izdatno družbi vračali dobro ...