S sodelavko sva zares težko verjeli, da naju nenavadna cesta vodi v pravo smer. In tudi navigacija je ves čas spreminjala navodila, kam zapeljati. Pa sva vendarle prispeli na čisto samotno območje, kjer je tik ob gozdu osamela stala mala hiška. Do nje je speljana elektrika, pa tudi lastno zajetje vode je urejeno, je povedala prijazna mamica in gospodinja, ki naju je pričakala na dovozni poti. Za njo je sramežljivo stal mladostnik, ki je dejal, da mamica ne sme dvigovati bremen, zato je prijazno poprijel za vse, kar sva za družino pripeljali s seboj.
Vhod v hiško, kjer se je vsako okence, ki ga je očka v letošnjem letu sam uredil iz majhnih linic, dobesedno bohotilo s cvetjem, je bil tako ozek in majhen, da sva se morali skloniti, če sva hoteli priti v notranjost. Tla so bila prekrita z linolejem, ki je oznanjal, da je položen direktno na zemljo. Stene so bile povsem vijugaste, vendar lepo prebeljene. Pohištvo pa staro in deloma razpadajoče od velike vlage, ki je ne prepreči niti poletna vročina. Notranjost hiške je komaj kaj večja od ene povprečne sobe, ki je razdeljena na kuhinjo, v kateri so kuhinjski elementi in zakonska postelja staršev, ter majhno čumnato s posteljo in omaro za otroka. Kopalnica, ki to ni, je sestavni del bližnje lope. Na golem zemljišču je postavljenih nekaj elementov. Ko pritisne mraz, tudi voda zamrzne, saj ni nobene izolacije, ogrevajo pa jo z majhnim gašperčkom. Tudi notranjost hiške je ogrevana le s kuhinjskim štedilnikom na drva. Tod se kuri tudi poleti, saj mamica kuha in peče le na tem zidanem, starem, a lepo vzdrževanem in funkcionalnem štedilniku, ki ima tudi korito – v katerem se ogreva voda. Drva si družina sama priskrbi. V bližnjem gozdu vsa poletja oba starša in otrok pospravljajo podrta drevesa in pripravljajo drva za kurjavo. S tem pa tudi zelo lepo očistijo gozd. Na drugi strani lope pa je že drugo stoletje v uporabi leseno stranišče. Lahko bi bilo že eksponat toaletnih prostorov prejšnjih stoletij. Pa je še kako v uporabi, saj tod ni kanalizacijskega sistema.
Hiška skupaj z lopo stoji že drugo stoletje. Predniki so jo postavili, ko je bil gradbeni material še blato in skale. In v njej je bil – tudi ko je bil očka še otrok, en sam prostor. Ko pa je sam ustvaril družino, je prostor predelal še za kuhinjo, ki pa obema z ženo služi še za spalnico.
Hiška je bila brezhibno čista in pospravljena. V njej je dišalo po pravkar pečenem kruhu. Mamica je dejala, da zelo rada kuha in peče. In skrbi, da ima očka vselej za popotnico na delo toplo malico. Vso zelenjavo pridelajo doma. Mamica pa žal nima zaposlitve. Je šivilja in je delala do poroda. Tedaj pa je zbolela za avtoimuno boleznijo. In je ostala brez dela. Z veseljem bi šivala tudi doma, vendar nima šivalnega stroja. Ni denarja zanj. Zato pa šiva kar na roke. Tako iz starih majic zašije novo, za otroka in moža. Tudi sebi sama zašije vsa oblačila. Očka je delavec z minimalno plačo, ki zadošča za redno plačilo elektrike in druge dajatve ter šolanje mladostnika. V oddaljeno podjetje se vozi s starim vozilom, ki jim ga je uspelo kupiti za nekaj sto evrov. Samo, da se lahko pelje.
Otrok pa je v preteklem šolskem letu postal srednješolec. Zaradi oddaljenosti od doma bi moral biti v dijaškem domu. Res so ga plačali – potem pa se je moral vrniti domov, saj so ukrepi preprečevanja širjenja koronavirusa onemogočili bivanje v dijaškem domu. Komaj se je navadil in si tako želel ostati v mestu, med sošolci, in redno obiskovati šolo. Od doma ni zmogel elektronskih povezav in šolanja na daljavo. Ker jih ni. Pripravljal se je sam. Sem in tja pa poklical učitelje, ki so mu z veseljem pomagali. In tako je letnik uspešno opravil. Vendar je v njem gorela želja biti še boljši. Tako zelo hrepeni, da bi v novem šolskem letu vendarle redno obiskoval pouk in doživel življenje srednješolca. Kajti v tem – tudi zanj lepem koncu naše dežele, nima prijateljev, ker so tako zelo oddaljeni. On pa tudi kolesa nima, da bi se peljal do njih. Ima pa sanje. Postal bo gradbeni inženir. In tako zelo si želi staršema uresničiti željo, da bi enkrat v prihodnosti zaživela v varnem in toplem domu. Ker si to zaslužita, ker sta delovna in skrbna. Mladostniku sva ponudili letovanje na morju, udeležbo na taboru ali vsaj kak počitniški izlet. Vse je odklonil. Ker bo skupaj z mamo in očetom spravljal les iz gozda in pripravljal kurjavo za jesen in zimo. In ob tem se bo pripravljal tudi za novo šolsko leto. Učbenike sta starša že kupila – in pravi, da jih že prebira, saj ga snov silno zanima. In hoče postati odličen dijak.
Mamica nič ne tarna. Le pove, da si tako zelo želi, da bi tudi ona hodila v službo. Res ima zdravstvene težave, ampak jih lahko premaguje. Rada bi delala in zaslužila. Saj bi tudi ob delu lahko vse postorila, tako v gospodinjstvu kot na njivi. Le v družinski proračun bi rada dodala svoj prispevek. S tem bi lahko oba z možem zakrpala zaenkrat velike razpoke, ki so nastale ob pogrezanju hiške. Morebiti pa bi jima bilo dano postaviti v lopi zidan dom in trdno streho nad glavo. Tako zelo si želi imeti varen dom. Za otroka, moža in zase. Kjer bi bili varni tudi pred mrazom in dežjem. In kjer bodo lahko imeli vhod v sanitarije od znotraj. Saj je jesen in zima v tem samotnem predelu tako zelo mrzla, da se po vseh steklih na oknih – tudi če noč in dan kurijo štedilnik, rišejo ledene rože. Tudi ko morajo pozimi gaziti sneg, da pridejo do kopalnice in do lesenega stranišča, kjer piha iz vseh lesenih špranj, ni prijetno.
Družino je k nam usmerila strokovna služba zato, ker so jih tako zelo ganile skromnost, solidarnost in delavnost mladostnika. Ter njegove sanje, da bi pomagal revnima staršema uresničiti željo po varnem in toplem domu. Velikokrat smo priča temu, da otroci že od malih nog ne poznajo drugega kot golo delo, ki družinam omogoča preživetje. Mnogi se stežka odpravijo z nami na letovanje, tam doživljajo tesnobo in slabo vest, ker v tem času ne prispevajo k delu doma, na koncu pa so za izkušnjo morja in doživetja zelo hvaležni in so je veseli. Omogoči jim, da spoznajo tudi drugačen način preživljanja časa. Seveda je prav, da otroci in mladostniki prispevajo k družinskemu življenju, da opravljajo gospodinjska dela, primerna glede na starost in zmožnosti, to je del vzgoje in odraščanja. Ni pa prav, da so v času odraščanja nanje odložena bremena skrbi za celotno družino in preživetje.
Družina je ljubeča. Res, da starša bolehata, vendar sta pridna, delovna, skrbna. Potrebujejo pomoč v gradbenem materialu, da bi se jim uresničila želja in kričeča potreba – po toplem, varnem in stabilnem domu. V naši državi ogromno družin občuti enako željo in potrebo po stabilnem domu, ki je mnogim neuresničljiva iz različnih razlogov. Znašli smo se v času, ko lasten dom predstavlja skoraj luksuzno dobrino. Kajti krediti so veliko ljudem nedosegljivi. In vsak nima možnosti gradnje hiše, saj so tudi zaposlitve negotove. Država je že vsaj deset let prepozna pri uresničevanju stanovanjske politike, grajenju cenovno dostopnih stanovanj in zagotavljanju ustreznega okolja, da bi si mladi zmogli ustvariti dom in formirati družino.
