Dovolj je en pretiran dvig najemnine za zdrs v revščino

Vedno sem delala, redno plačevala račune in skrbela za svojega otroka. Živela sem skromno, a dostojno, sicer brez razkošja, vendar z občutkom varnosti. Dokler se ni vse čez noč spremenilo.

Lastnica stanovanja, kjer sva z otrokom živela več let, mi je sporočila, da se bo najemnina zvišala za tretjino. Bil je pretirano visok dvig, ki je močno presegal moje zmožnosti. Ko sem slišala nov znesek, sem najprej mislila, da gre za napako. A ni bila. V trenutku sem izgubila tla pod nogami. Plača je ostala enaka, najemnina pa je pojedla skoraj vse, kar sem zaslužila.

Sprva sem poskušala vztrajati. Omejila sem praktično vse stroške – ogrevanje, hrana, oblačila. A sem hitro spoznala, da tako ne bo šlo. Denarja mi je zmanjkalo že sredi meseca, moj otrok pa je že začel čutiti stisko. Takrat sem prvič v življenju morala prositi za pomoč in se obrniti na donacije. Bilo me je zelo sram, vendar druge izbire nisem imela.

Iskanje novega, cenovno dostopnejšega stanovanja je bilo dolgotrajno in naporno. Povsod so bile cene previsoke, marsikje pa so zahtevali pogoje, ki jih kot samohranilka nisem mogla izpolniti. Hodila sem na oglede, pisala, klicala, iskala pomoč, a brez uspeha. Bilo je izčrpavajoče in vse, kar sem si želela, je bilo, da moj otrok ne bi občutil vedno večje stiske.

Po dolgih mesecih negotovosti sem končno našla stanovanje z nižjo najemnino, ki sem si jo lahko privoščila. Ko sem to stanovanje pokazala svoji najemodajalki in jasno pokazala, da se nameravam izseliti zaradi previsoke najemnine, je na koncu le popustila in spustila najemnino na enako ceno kot v novem stanovanju. Z otrokom sva spet dobila stabilnost in varnost, ki sva jo potrebovala.

Ta izkušnja me je naučila, kako hitro lahko vsak, tudi tisti, ki dela, zdrsne v revščino. Dovolj je en pretiran dvig najemnine, pa se življenje obrne na glavo. Ne iščem razkošja, želim si le osnovne pogoje za dostojno življenje in mojemu otroku zagotoviti varnost ter normalno otroštvo.

Hvaležna sem za vse, ki so mi pomagali, in za to, da sem lahko ponovno začela graditi stabilnost za naju. In kljub vsemu, vsakič, ko otrok z nasmehom priteče k tebi ali te pogleda s hvaležnostjo, se spomniš, da tvoj trud ni zaman.

Bivališče, ki mu tudi po plačani predragi najemnini, ne morejo reči dom. Mnogo družin nam pove, da so se selili tudi več kot dvakrat, ponekod celo več kot petkrat v otrokovem življenju. Pogoste selitve staršem povzročajo hude stiske. Samo zaradi njihovega statusa, kot je na primer mama samohranilka, so ocenjeni kot neredni plačniki, družine z majhnimi otroki pa kot moteče in nezaželene.

Zato nas ne čudi, da se nekateri starši kljub neprimernim ali celo ogrožajočim razmeram ne odločijo za selitev. Raje se odločijo za življenje z nasilnim partnerjem, življenje v premajhnih, vlažnih, plesnivih in slabo izoliranih stanovanjih, v kletnih prostorih, dotrajanih hišah, starih zidanicah ali celo podrtijah, kot da bi se podali na neizprosen trg nepremičnin.

Kaj pa otroci? Ali se sploh kdo vpraša, kaj to pomeni zanje, kakšne nepopravljive posledice jim neprestane selitve puščajo? Za otroka je dom prostor, ki daje varnost in kjer se vrstijo različni vsakodnevni rituali, ki jih počasi oblikujejo in pripravljajo na življenje.

Zgodba mame je le ena od mnogih, ki so jih cene najemnin pahnile v revščino. Želimo si sistemske ureditve, ki bo ščitila tako najemnike kot tudi najemodajalce, predvsem pa si želimo dovolj javnih najemnih stanovanj, ki bodo otrokom in njihovim družinam ponudile varno zavetje in prostor, ki mu končno lahko rečejo dom.