Ob pogledu na bivalne kontejnerje, postavljene ob velikem gradbišču, sva se s sodelavko za trenutek vprašali, ali sva morda zavili na napačno cesto. Najino začudenje je prekinil klic mame in šele takrat sva vse zavedali, da sva na pravem naslovu.
Življenje v kontejnerski hiški
Z velikim nasmeškom na obrazu, naju urejena mamica povabi v hišico. Ko stopiva v notranjost, naju sprva preseneti skromnost bivališča, v katerem je kljub utesnjenosti lahko občutiti toplino. Po stenah so razstavljene risbice otrok in motivacijski stavki. Poleg majhne kuhinje pa je v hišici še improvizirana dnevna soba, manjša kopalnica in dve sobici. V eni spita starša, v drugi pa vsi trije otroci.
Mama nama obrazloži, da je hiška izjemno slabo izolirana, zato jih velikokrat v zimskem času premrazi do kosti. Ob tem pa nekoliko ironično doda: "Plus je vsaj to, da je kvadratura majhna in se prostori hitro segrejejo. Se pa ogrevamo samo na drva in nam nakup vsako leto predstavlja ogromno finančno breme."
V skromni kontejnerski hiški družina biva že več kot 10 let. Zanje cene najemnih stanovanj krepko presegajo finančne zmožnosti. Na prednostno listo za neprofitno stanovanje so sicer že uvrščeni, a mama v sebi nosi dvom, ki ga je s težavo delila tudi z nami: "Po eni strani si selitve želim čim prej, po drugi pa se bojim, da bo breme previsoko. Stanovanje bo prazno. Treba ga bo povsem opremiti. Če bom še vedno edina, ki dela ... ne vem, kako bom."
Samo da mož ozdravi
Mož, ki se že dlje časa spopada z zdravstvenimi težavami, je moral pred kratkim na operacijo, med katero naj bi mu odstranili tumor. A poseg se je komaj začel, ko je doživel infarkt, zaradi katerega so ga zdravniki morali takoj prekiniti in ga nato dali v umetno komo. Družina se je znašla v ogromni stiski in negotovosti. Zdaj na srečo počasi okreva, vendar ga v bolnišnici čaka še dolga pot, saj morajo zdravniki najprej natančno ugotoviti, kaj se dogaja s srcem, šele potem bo primeren kandidat za ponovno operacijo.
Zaposlitev, ki jo je imel pred kruto boleznijo, je bila za določen čas. Delodajalec pa mu pogodbe ni želel podaljšati, kar pomeni, da trenutno ne prejema bolniškega nadomestila. Mama dela skrajšani delovni čas, zato je njena plača nizka, poleg plače pa prejema sorazmerni delež denarne socialne pomoči in otroški dodatek.
Mama tiho prizna, da mora vsak evro obrniti dvakrat, da bi se izognili dolgovom, predvsem pri najemnini, saj si izgube še tako skromnega doma preprosto ne morejo privoščiti. Dokler je bil mož zaposlen, so nekako shajali skozi mesec. Zdaj, ko je zbolel, je finančni pritisk veliko hujši, a se ne pritožuje. Večkrat poudari, da so mnogi v še težji stiski kot oni. "Bomo že nekako," pravi z mirnim glasom, "samo da mož čim prej ozdravi."
Največjo oporo mi predstavljajo otroci
Njena največja opora v tej stiski so otroci. Pove nam, da so njen ponos – vestni, uspešni in vedno pripravljeni pomagati vrstnikom. Vsak od njih tudi trenira šport, ki jim daje občutek pripadnosti in iskreno veselje. Prav zaradi njih, je kljub velikemu sramu, zaprosila za pomoč – ne zaradi sebe, temveč zaradi otrok.
Ob zapisu se zamislim, da so največje stiske pogosto tiste, ki jih nihče ne vidi. Tiste, ki niso glasne, ki ostanejo skrite za štirimi stenami, ki jih mimoidoči prezrejo. A ravno te skrite zgodbe so tiste, ki najbolj potrebujejo roko podpore. Veliko družin, ki jih obiščemo, se trudijo ostati nevidne, pa čeprav si zaslužijo, da jih vidimo.
