Hrana na kredit: zgodba, ki potrebuje našo podporo

Gospo, ki se je na nas obrnila tik pred koncem lanskega leta, sem, da bi ji prihranila dodatne stiske, poimenovala Zora, saj me tudi s svojim nenehnim upanjem in vero v nove začetke spominja na jutranjo zarjo. V sporočilu, ki smo ga prejeli dan pred božičem, nam je zaupala svojo težko življenjsko zgodbo ter vse stiske in tegobe, s katerimi se spopada. Pismo je šlo nekako tako:

Spoštovani,

na vas se obračam v upanju, da mi boste lahko pomagali, saj se v veliki finančni stiski. Leta 2022 sem se ločila. Ločitev je bila zelo težka, največ posledic je občutil sin. Po ločitvi je bilo potrebno predelati vse travme nasilnega razmerja in (pre)živeti s prenizkimi prihodki. Kljub temu, da preživnino prejemam le občasno, sva s sinom vsaj na varnem.

Na noge sem se postavila s pomočjo humanitarne organizacije, končno sva zaživela dostojno življenje. Delo mi je bilo v veliko veselje, odnosi so bili dobri, plača pa je pokrila položnice in omogočila, da sva si lahko privoščila tudi kakšno malenkost.

Vendar se je moja sreča hitro končala. Po dveh letih me je doletela bolezen, zaradi katere sem pristala na bolniški. V naslednjih dveh mesecih mi je potekla pogodba za določen čas, delodajalec pa mi je ni želel podaljšati. Ostala sem z boleznijo, brez službe in z istimi stroški ter posojili, ki sem jih vzela, ko sem jih bila še zmožna poplačati.

Občasno mi pomagajo starši ali sestra in CSD z izredno denarno pomočjo. Sestra je pred kratkim postala babica in pomaga hčerki ter vnukinji. Starša, ki imata že zase premalo, pa sta mi rekla, da lahko pomagata le občasno pri nakupu hrane. Moji dolgovi pa so se začeli potihem nabirati. Hrano sem pričela kupovati s kreditno kartico na obroke in se tako še bolj zapletla. Vsak mesec se trudim pokriti vsaj en dolg, a zato ne plačam drugih rednih mesečnih položnic. Večji del prihodka gre za stroške kreditne kartice, ki mi po eni strani rešuje življenje, po drugi strani pa poglablja težave.

Poleg borbe z dolgovi sem v stalni pripravljenosti na hospitalizacijo. S sinom sva celo izdelala načrt, kako bo potekal teden, če bi jaz po novem letu šla v bolnico. Izboljšanje na finančnem področju vidim s subvencijo najemnine, ki jo bom lahko uveljavljala z novim letom, ob koncu zime pa se bodo zmanjšali ekstremno visoki stroški ogrevanja in takrat mislim, da bi imela dovolj za preživetje, ne pa tudi za poplačilo dolgov.

Najbolj od vsega si želim, da se mi čim prej povrne zdravje, da si lahko ponovno poiščem službo in da bom taka, kot sem bila – pozitivna, sproščena, ko sem težave premagovala brez zdravstvenih omejitev. Zavedam pa se, da se to ne more zgoditi iz danes na jutri. Strah me je izvršb in najbolj kritičnih dolgov – najemnine, komunale in elektrike. Strah me je, da bova s sinom pristala na cesti, zato vas prosim za pomoč.

V upanju na vašo pomoč, vas lepo pozdravljam.

Zora

Ko sem prebrala pismo in spoznala, kakšna borka Zora je, kako ji življenje ni prizaneslo, kljub temu da se je že pobrala na noge in da je že samostojno poskrbela za sina in svoje življenje, sem jo morala nemudoma poklicati. Najprej sem želela izvedeti, kako hude so njene stiske, predvsem pa, če družina kaj potrebuje za čim mirnejše praznike. Ko se je oglasila na klic, je bilo slišati prestrašen in utrujen glas, vendar še vedno z močno voljo, da premaga težave. Slednje me je močno pomirilo, saj je nadvse pomembno, da je prosilec pomoči zmožen aktivno sodelovati v zahtevnem in napornem procesu reševanja težav.

Prosila sem jo, da izdela evidenco vseh rednih mesečnih prihodkov in odhodkov, višino dolgov ter popis upnikov in njihovih kontaktov. Takoj po božiču sem se povezala s pristojnim centrom za socialno delo in nato še z vsemi ključnimi upniki, ki so bili na srečo pripravljeni iskati konkretne rešitve za poplačilo dolgov in preprečevanje nastajanja novih. Po nekaj klicih sem tudi izvedela, da se ta slovenska regija bori z ekstremno visokimi stroški energentov, kar je za gospodinjstva z minimalnimi prihodki lahko usodno. Vendar sem vseeno lahko Zoro pomirila glede pretečih izvršb in deložacij. S sodelavko sva opravili terenski obisk, da bi preverili, če družina potrebuje še kaj drugega, pa zaradi sramu to prikriva.

Pričakala naju je Zora, po mnogih in dolgih telefonskih klicih sva se končno spoznali tudi v živo. Sprejela naju je v svoj skromen dom, ki je kljub stiskam, s katerimi se soočajo že več kot leto dni, napolnjen s srčnostjo in toplino.

Na kuhinjski mizi je že čakal pripravljen finančni načrt, ki smo ga skupaj pregledale. Kljub visoki angažiranosti vseh ključnih upnikov in centra za socialno delo družini še vedno ostaja dolg, ki ga sama ne bo zmogla poplačati.

Danes sem poklicala Zoro in ji povedala, da z ekipo Verige dobrih ljudi predlagamo, da bi se pri iskanju rešitve za njene finančne stiske obrnili tudi na vas, bralce Zgodb dobrih ljudi.

Skupaj z vami in vašo pomočjo lahko poskrbimo, da bosta mama in sin po dolgem času spet zaživela mirno in dostojno življenje. Zora se bo lahko posvetila zdravljenju in okrevanju, nato ponovni zaposlitvi, ki bi ji omogočila, da znova postane močan član naše družbe. Njen najstniški sin pa bo lahko končno odraščal z manj skrbmi za mamo in z več prostora za brezskrbno in zdravo odraščanje. Ko sva se skoraj že poslovili, mi je z mirnim, tihim glasom rekla: "Varno se počutim."