Iz vrtca prinesel parkeljna iz testa, da ga je delil z družino

Pred dobrim mesecem se je pripetila podobna zgodba. In tesnoba, ki me ob teh tragedijah spremlja, je vse večja. Zakaj? Zato, ker je zadnje obdobje med nami vse več mamic, ki zares ne zmorejo bremena, ki jim ga nalaga življenje. Ki se v okoliščinah socialnega izključevanja, sodb in šikaniranja ne znajo in ne zmorejo braniti. Prav vsakič glasno opozarjamo, da nobena sodba ni na mestu, če ne poznamo ozadja posamezne zgodbe življenja. Pa tudi tedaj ne. In hkrati – prosimo ljudi – to počnem ves čas tudi sama, da če že ne moremo pomagati, vsaj ne povzročamo dodatne škode.

Samo eno je življenje in dokler sami ne izkusimo stiske, jo težko razumemo. Zato še enkrat ponavljam, nikar ne sodimo in ne potvarjajmo resnic, saj se v podobnem labirintu lahko vse prehitro znajdemo prav vsi.

Zadnja dva meseca sta prepolna obupanih staršev. Predolgo so skrivali svoje stiske, ki so razjedale misli, dušo in telo. Prihajajo sklonjenih glav. Kot, da so krivi bede, v kateri so se znašli. Kot da so trpljenje ponotranjili in ga skrivajo celo pred svojci in si ga, prepogosto, ne upajo priznati niti sami sebi.

In prav objavljanje tega dnevnika je mnogo družin iz vseh krajev Slovenije privabilo na naša vrata. Prihajajo s tako težkimi bremeni ne le revščine, temveč tudi bolezni in izključevanja, sodb, šikaniranja, da najhujših sploh ne morem ubesediti. Pa niti eden od njih ni tisti, ki bi izkoriščal sistem. Še več. Mnogi med njimi niso niti upali odpreti vrat Centra za socialno delo, čeprav bi bili absolutno upravičeni do polne podpore in pomoči zato, ker jih je sram. Ker se bojijo sodb, ker so se opremili z nevrednostjo, ker nimajo nikogar več, ki bi mu zaupali.

Jutranje obveznosti so zares obsežne in pred nami je že mamica, ki je danes s komaj nekaj mesečno deklico jokajoče pristopila. Več kot deset minut se je opravičevala, ker je sploh prišla do nas. Redno je zaposlena. Trenutno je na porodniškem dopustu. Prejema nadomestilo za delo za čas dopusta, s katerim ne zmore kriti osnovnih življenjskih stroškov. In v tem mesecu je ostala brez hrane, nima primernih toplih oblačil ne zase in ne za otroka. Ko si je ustvarila družinsko gnezdo s prvim otrokom, se je vanj vselil tudi očka otroka. Ker je bila njegova zaposlitev nestalna, ni bil kreditno sposoben, zato je dolg za stanovanje prevzela sama. Opravljala je dobesedno dve zaposlitvi hkrati, da je poplačevala dolgove in skrbela za preživetje. In končno je tudi partner dobil stalno zaposlitev in zadeve so se ustalile. Odločila sta se še za drugega otroka. Tik pred porodom pa je partner menjal delodajalca, ki je omogočal stalno zaposlitev v tujini. Predstavil ji je, da bo zaslužek več kot dvakrat večji kot pri sedanjem delodajalcu. Da ji bo domov pošiljal zaslužek in enkrat mesečno prihajal k družini. Verjela je, da bo za čas porodniške lažje in bolje, saj je višji dohodek partnerja obetal dostojno preživetje.

Partner je odšel. Mamica je povila drugega otroka, od očeta obeh otrok pa ni bilo več nobenega glasu. Preprosto je zabrisal za seboj vse sledi. Prispele pa so izvršbe na njej neznane dolgove, ki jih je naprtil družini. Mamica je postala ujetnica izvršb, rubežev in obupa. Sorodniki so ji dobesedno zaprli vrata. Vedela je, da ji ne bodo mogli finančno pomagati, ampak hrepenela in potrebovala je moralno oporo. Povedali so ji, da je sama kriva, da so jo opozarjali na zvezo s partnerjem, ki ni zanesljiv. Za redke prijatelje že poprej ni imela časa, saj je vse dni delala – in je že v nosečnosti večkrat dobesedno pregorela. V tem mesecu dobrih mož tetke zime, pa v hladilniku in kuhinjski omari nimajo niti kančka hrane. Ne zanjo, ne za otroka. Zadnje cente je dala za poplačilo stroškov in še ji ostajajo odprti dolgovi. Večji otrok je iz vrtca prinesel parkeljna iz testa in dejal mamici, da ga ni pojedel, da si ga bodo lahko razdelili še z otrokom, ki bo čez tri mesece prav tako vključen v vrtec.

Gledam to mlado mamico udrtih oči. Tako suhljato, da otrok v njenem naročju prekrije celo telo. Kako bi nekdo zmogel obsojati takega človeka, ki kot večina nas sanja in živi za svojo družino in vendar kljub trdemu delu ne zmore zagotoviti osnovnega preživetja?

Pomagali ji bomo na vseh področjih, na katerih deluje Veriga dobrih ljudi, da jo okrepimo – in se v njene misli ne prikradejo želje po odhodu s tega sveta. Takoj pa so jo sodelavci opremili s hrano, oblačili, obutvijo, higienskimi pripomočki, čistili in seveda tudi darilci za najmlajša.

Morala sem znova na teren in v hodniku me ustavi starejša gospa. Upokojena je. Ko je bila še zaposlena, smo njeni hčeri izjemno nadarjeni in pridni dijakinji pomagali s štipendijo. Zaključevala je magisterij, ko se je nenadoma zgrudila. In ugotovili so ji najhujšo bolezen. Prognoza je bila izjemno slaba in gospa preprosto ni zmogla sprejeti dejstva bolezni hčere. Zato smo ji nudili psihosocialno podporo in pomoč medtem, ko je bilo dekle v bolnišnični oskrbi. Sem in tja smo ji pomagali še s hrano, ker je bil prihodek družine zares minimalen. Pred tremi leti se je iz tujine vrnil sin, zato naše pomoči niso potrebovali več.

In danes gospo ponovno zagledam na hodniku. Zastal mi je korak – bila sem prepričana, da prinaša slabo novico o hčeri. "Znova prosim za pomoč". Čeprav se mi je zares mudilo – prisluhnem kar na hodniku. Pričela je predstavljati hčerino dogajanje v zvezi z boleznijo. Povedala je, da je v zelo hudem stanju, vendar gospa še vedno upa, da se hči vendarle popravi in okrepi. Umolkne in reče "samo, da živi, res samo da je še živa, ker je že večkrat poskušala, ko me ni bilo zraven, na različne načine oditi s tega sveta". Spomnim se te lepe in pridne mladenke, ki je hitela osvajati čim več znanja. Ki je želela postati znanstvenica, ki je ves čas zagotavljala, da bo prekinila večgeneracijsko revščino delavske družine. Ki je želela pomagati otrokom na poti do znanja. In ki ji starši niso zmogli nuditi materialnih in finančnih spodbud, so ji pa nudili neizmerno ljubezen. Na poti osvajanja znanja je izgubila očeta – starejši brat je odšel s trebuhom za kruhom.

In končno z gospo preideva do razloga obiska. Povedala je, da plačuje za dekle, ki je nepokretna – fizioterapijo, zato jima je zmanjkalo hrane, denarja zanjo nima. Globoko vdahnem – vendarle ni uresničen moj strah. S sodelavci se takoj dogovorimo za pomoč gospe v hrani, higienskih pripomočkih in čistilih,….

Hodniki na Proletarski so polni čakajočih za pomoč, saj so uradne ure, ko se v celoti posvečamo družinam. Prepuščam jih našim strokovnim sodelavcem, sama pa se znova podajam v obveznosti na terenu.