Izgubljena in osamljena, skupaj z otrokoma v breznu revščine

Mamica je v postopku zdravstvenih preiskav za najhujšo obliko bolezni, očka z vidnimi zdravstvenimi težavami, ki pa jih lečeči zdravnik ne zaznava dovolj resno, da bi ga usmeril v diagnosticiranje. Če želi zdravniško spričevalo za delo, je zavrnjen, saj ga ocenjujejo kot nesposobnega za delo, po katerem hrepeni. Imata dva osnovnošolca z razvojnimi težavami in prilagojenim učnim programom. Oba sta bila zaposlena, ko sta se zakreditirala za stanovanjsko opremo in vozilo, ki ga ni več. Najprej je delo izgubila mamica, očka pa je bil zaposlen v podjetju, ki je šlo v stečaj. Podjetje je bilo dlje časa nelikvidno, delavcev več mesecev ni plačevalo, pa tudi obveznosti zanje ne. Kajti oba sta imela dolg vezan na odplačilo iz redne plače, ki ga podjetja niso spoštovala. Tako zelo majhen dolg je ostal, ki ga nista bila sposobna odplačati. Vendar je v nekaj letih narasel do nepredstavljivih višin. Danes je družina popolnoma socialno izključena, izločena. Otroka nimata prav nobenega vrstnika ali prijatelja, ki bi se družil z njima, čeprav živijo na "idiličnem" podeželju. Očka za hrano hodi pomagat okoliškim kmetom. Eden od upnikov pa je za nekaj sto evrov družini poslal rubežnika. Odvzel naj bi jim rabljen kavč, ki jim ga je podaril znanec in na katerem spita otroka.

Ko sem se pogovarjala s starši, so v njihovih očeh bolečina, strah, žalost. "Kako naj gremo v jutri, ko pa nimamo niti za danes?" vprašujejo. "Želiva si zdravja. Želiva delo, zaposlitev, ki bi naši družini nudila preživetje, nikoli nisva nikjer prosila za pomoč," sta zatrjevala v en glas. Sta pa ohranila lep in spoštljiv medsebojni odnos. Podpirata se, tolažita in hrabrita. Spodbujata otroka, da bi bilo njima bolje. Iz svojega otroštva sta prenesla slabe vzorce, vendar jima jih je uspelo ozavestiti, da potrebujeta otroka varnost in ljubezen, ne le do njiju, ampak tudi med starši. Zavedata se, da je dober odnos zelo pomemben za družinsko varnost,  ki jo potrebuje vsak otrok. Zavedata pa se tudi, da za zdrav razvoj otroka to še zdaleč ni dovolj. Izgubljena in osamljena sta, skupaj z otrokoma v breznu revščine.    

Tako kot mamica, ki je prišla danes po moč in pomoč. Povedala je, da ne zna živeti, da ne zmore več ustvarjati niti dobrih medsebojnih odnosov z očetom svojih otrok. Zato ker je sama živela v družini pomanjkanja, bila je trpinčena in zlorabljena in je preprosto zaprla omaro preteklosti, ki je v njeno življenje ponesla en sam nemir, gnev in jezo, pa tudi bolezni. Z enakimi občutji se srečuje tudi njen partner. Pa se trudi, da bi razumela drug drugega, se strpno pogovarjala, ustvarjala dobro družinsko vzdušje. Ne zna, ne zmore. Čeprav je partner dober človek, ki ga ima rada in ki je tudi živel v družini dnevnega nasilja in groze. Pa tudi on ne zmore družinskih  prioritet. Vsem bi rad ustregel prej kot svojima otrokoma in njej. Mamica je še v izobraževalnem procesu, partner pa je delal v tujem podjetju in po več kot šestih mesecih garanja brez prostega dne in po 14 ur dnevno ni prejel plačila. Za nameček pa je podedoval še podirajočo staro hišo, na lokaciji, ki ni dostopna in je še prodati ne more. Do socialne podpore ne zmore, ker ima "premoženje" v tej nevredni dediščini. Ne zmorejo sprotnih življenjskih stroškov kljub kolobarjenju s položnicami. Izvršitelji pa so dnevno na vratih najemnega stanovanja, ki ga bodo morali kmalu zapustiti.

Spet se je v dnevu zvrstilo veliko usod in žalostnih zgodb. Ljudje, ki bijejo bitko revščine že drugo, tretjo generacijo, ki so povsem brez socialne mreže, osamljeni, obupani. Prav vsi potrebujejo celostno podporo in pomoč v Verigi dobrih ljudi. Finančno, pravno, materialno, psihosocialno. Pa usposabljanja, gradnjo nove socialne mreže in še in še. Kar jim nudimo. Ker so pripravljeni delati na sebi, se vključevati v vse potrebne podporne programe. Želijo sprememb ter napredovanja. Ker sami ne zmorejo več naprej, ker ne prosijo le za finančno in materialno podporo, ampak hočejo biti učinkoviti starši, hočejo biti vzor svojim otrokom. Vsi imajo močno željo, da bi spet lahko sami poskrbeli za svoje družine.

Ob vsaki družini, ki pride k nam in ki jo obravnavamo, ugotavljam, da bi morali takšno celostno pomoč nujno nuditi tudi na Centrih za socialno delo. Naše sodelovanje z njimi postaja nepogrešljivo. Je pa treba priznati, da zaradi tako obsežne administracije in neposrečene organizacije dela strokovni delavci, četudi se mnogi zares trudijo, preprosto ne zmorejo svojega znanja usmerjati v ljudi, ampak v računalniške programe in administracijo. Ker so ujetniki sistema, ki ne dopušča več neposrednega dela z ljudmi v stiski, ampak s papirji. Potrebna bo sprememba, če želimo učinkovito pomoč za ljudi, ki so, ne zaradi lastne krivde, pač pa različnih vzrokov padli v brezno revščine ali spiralo nemoči. In potrebujejo sogovornika. Potrebujejo človeka! Čisto vsak dan nam navrže ogromno tako zelo težkih primerov, da me močno skrbi, kako naprej, če se bo ta trend nadaljeval. Kajti ko družina  pade v stisko, je njena nemoč tako vseobsežna, da se dogajajo tragedije. 

Danes sem sprejela na pogovor in pomoč tudi očka, ki je zbiral pogum in besede, kako predstaviti grozo, ki jo je podoživel doma. Zaposlen je, dela štiriizmensko delo. Gara, da lahko preživlja ženo in tri otroke. Dva od njih imata težave v razvoju. Kljub trudu in varčevanju na vseh področjih družini ni uspelo najti stalne strehe nad glavo. Pogoste selitve in iskanje primernih prebivališč pa je pustilo posledice na duševnem zdravju zelo skrbne žene in mamice otrok. Nimata prav nobene socialne mreže. Sama sta se trudila skrbeti za otroke in preživetje in žena je končno dobila tudi delo, ki naj bi ga začela opravljati jeseni. Veselila sta se še enega prihodka, ki bo družini omogočil lažje preživetje, saj živijo skromno in starši so črtala s seznama stroškov tudi dodatno zdravstveno zavarovanje. Nimajo TV, otroci ne poznajo keksov in podobnih sladkarij, ker je mamica kuhala in pekla in poskrbela, da so tudi počitnice z otroki preživljali doma. Stanodajalec jim je pred kratkim poslal sporočilo, da se morajo izseliti iz stanovanja do konca tega meseca, saj se predčasno vrača iz tujine.  To naj bi bila nekajkratna selitev v zadnjih petih letih, pa niti ena ni bila pogojevana z neplačili staršev ali slabim odnosom do nepremičnine. Povsod so lastniki ali prodali nepremičnino ali pa se vrnili po nekajmesečnem ali več bivanju v tujini. Mamica  je ob obvestilu doživela šok. V trenutku je spremenila vedenje in mož jo je začel miriti, da bodo skupaj iskali rešitve in drugo streho nad glavo. Naslednji dan je mož odpeljal otroke v šolo in vrtec in nadaljeval pot na delo. V času malice je pogledal na telefon, kjer ga je čakalo sporočilo slovesa mlade mamice. Oddrvel je v stanovanje, kjer je našel ženo in mamico otrok že brez zavesti …

Stiske ubijajo ljudi. Stiske, kot jih dnevno doživljamo, poškodujejo družine in onemogočajo zdrav razvoj otrok. Zato pogosto opozarjamo. Pristojne v naši državi in družbo nasploh. Ne, ne jamramo in ne ustvarjamo lažne podobe družbe. Nepredstavljivo se trudimo, z ekipo srčnih in plemenitih ljudi, prostovoljcev in donatorjev ter podpornikov prizadevanj  ZPM Ljubljana Moste-Polje za konkretno, celovito in učinkovito pomoč družinam, otrokom, mladim Slovenije, pa vse pogosteje tudi starejšim ... Ogromno, zares ogromno družin, mladih, otrok, pa drugih ljudi smo že rešili in zmorejo sami naprej.  Prevečkrat pa se seznanimo s stisko, ko je že prepozno za vsakršno reševanje ...