In tako se dogaja, da se morajo marsikatere ženske, zaposlene v sektorjih z nižjo plačo, obračati na dobrodelne organizacije, ker drugače njihove družine ne bi preživele. Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje opažajo velik porast v številu prošenj. Živa Logar iz Verige dobrih ljudi pravi, da so lani prejeli za 60 odstotkov več prošenj po pomoči v primerjavi s preteklimi leti. "To so ljudje, ki prej niso potrebovali pomoči, to so res vsi družbeni sloji, ne gre za nizko izobražene ljudi, ampak tudi visoko izobražene, ki so morda izgubili službo, so na čakanju," pripoveduje.
Mag. Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta meni, da je na poslabšanje položaja žensk med epidemijo najbolj vplivalo prav zaprtje šol in vrtcev.
Izpovedale so se mi tri uspešne ženske, tri dobre matere, vsaka s svojo službo, vsaka s svojimi življenjskimi zgodbami, ki pa so lani oziroma letos pristale na skupnem imenovalcu: socialni stiski. Eden večjih krivcev za to pa: ukrepi za zajezitev epidemije.
"Hči se mi je jokala, da ne more biti sama doma, jaz pa sem v sebi čutila grozljivo stisko. Lahko ostanem brez službe, če ostanem doma? Lačna, brez stanovanja?" Tako je osebne boje bila Silvija, mati samohranilka in medicinska sestra, zaposlena v Kliničnem centru v Ljubljani, ko se je lani začela epidemija in so se morali v prve bojne vrste postaviti prav zdravstveni delavci. "Klicala me je desetkrat na dan, za šolo ni naredila nič, ker jo je bilo nenehno strah," boj svoje 10-letne hčere s samoto in šolanjem doma opisuje njena mama Silvija. "Vstajala sem ob štirih zjutraj, domov hodila ob petih, hčerka se mi je povsem zaprla."
Zato je Silvija le ostala doma, kasneje pa se je zaposlila za polovični delovni čas. Ker je želela rešiti hčer. In potem je ženska, ki vsak dan rešuje tuja življenja, svoje in hčerkino morala reševati s prehranskimi paketi in socialno pomočjo. Prihranki so ji med korono namreč pošli, bivši partner preživnine ni plačeval, Silvija pa v bližini ni imela nikogar, ki bi vsaj lahko popazil na njeno hčerko. "Tisti, ki nimajo družine, ki ne živijo v enostarševskih družinah, ne razumejo," žalostna zaradi odnosa razlaga Silvija. "Počutiš se manjvrednega, nebodigatreba, ki po štirih urah odide domov, čeprav si tam noč in dan garal 15 let."
"Pristala sem na 80 odstotkih plače, brez preživnine, s stroški in praznim hladilnikom."
To pa je zgodba o bitki za preživetje, sprva zaradi družinskega nasilja, potem zaradi nastale covidne situacije. Tatjana, mati dveh otrok, je več let vztrajala v nasilnem razmerju. Februarja lani je končno svobodno zadihala, ko je po njenega partnerja prišla Policija in mu izrekla prepoved približevanja. A ko se je Tatjana lahko končno nehala ozirati čez ramo, je čez mesec morala s strahom zreti v denarnico. "Tisto, kar sem dobila od plače, je bilo za najemnino, pa mogoče za telefon, ostalo pa ... Pa je elektrika, pa so komunalni prispevki, da ne govorim o hrani!"
Tatjana in njeni dve deklici bi bile sprva brez sosedov, prijateljev in staršev lačne. Na pomoč ji je takoj priskočila tudi Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Z njeno pomočjo se Tatjana počasi postavlja na noge, deklici pa imata na obrazu nasmeh, čeprav jih je potihem še vedno strah, kaj se lahko zgodi jeseni, če bi še enkrat prišlo do epidemije.
"Crknem dokončno!" je bil odgovor na to misel 45-letne Katarine, ki je že vrsto let zaposlena v turizmu. Njena zgodba bi lahko bila zgodba marsikoga, ki je zaradi zaprtja nekaterih dejavnosti izgubil službo oziroma svoj dohodek. Katarina že nekaj let skrbi za oddajanje nastanitvenih kapacitet, usmerjanje turistov in podobno. Prvi val ji je še uspelo nekako preživeti, poleti je hitela, da prinese nazaj izgubljene mesece. Ponovno zaprtje oktobra lani pa jo je postavilo na kruta realna tla. Morala se je preseliti v cenejše stanovanje. Zapustiti dom ji je bilo težko, še težje njenemu najstniškemu sinu, vse skupaj pa ji je oteževalo še iskanje novega stanovanja, ki je bilo, kot pravi, skorajda misija nemogoče. "Stanodajalci ne želijo samohranilk, starša z otroki, s psi, zahtevajo vsaj dve najemnini vnaprej, včasih varščina sploh še ni vključena," razlaga Katarina, ki je ob telefonskih pogovorih zato vedno raje dejala le, da išče stanovanje za dva.
Katarina je bila vajena, da je gospodarica svojega življenja, nikogar ji ni nikoli ni bilo prositi za pomoč, humanitarni paketi so ji bili v preteklosti znanstvena fantastika, potem pa je morala vseeno prav v predprazničnem času potrkati na vrata centra za socialno delo in Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Svojemu otroku namreč ni želela privoščiti ne praznega hladilnika, ne matere, ki bi se zlomila. Ker bila je mati, učiteljica, psihoterapevtka, finančna svetovalka, kuharica, čistilka in še kaj v eni osebi. "Pomagaš mu pri 12 predmetih, vmes razmišljaš, kako boš preživel, iščeš rešitve, hodiš na razgovore in poskušaš ne znoreti!"
Ženske so med pandemijo izgubile 660 milijard evrov prihodkov in 64 milijonov delovnih mest so izračunali pri organizaciji Oxfam International. Po podatkih Združenih narodov so že pred pandemijo za vsak evro, ki so ga zaslužili moški, ženske dobile zgolj 77 centov, v času pandemije so se neenakosti le še povečale, saj so doma v večini ostajale prav ženske. "Pandemija je zagotovo pokazala, da so družba, ekonomija in gospodarstvo v osnovi odvisni od neformalnega skrbstvenega dela in od javnih skrbstvenih storitev ter dela, ki se opravi doma v družini," še pravi Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta.
In to posredno morda dokazuje tudi Oxfamova raziskava, ki je ugotovila, da so dekleta in ženske že pred epidemijo vsak dan opravile za 12,5 milijarde ur neplačanega dela in s tem v globalno ekonomijo letno prispevale najmanj 9,4 bilijona evrov. To pa je kar trikratna vrednost vse tehnološke industrije.
KOMENTARJI (186)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.