Ob vstopu v študij sva z mladoletno sestrico v zelo kratkem obdobju izgubili oba starša. Nenadoma sem morala prevzeti popolno skrb za gospodinjstvo in svojo mlajšo sestrico ter vse tiste vloge, na katere me življenje ni imelo časa pripraviti.
Ker v bližini nimava širše družine, se v tistem trenutku nisva mogli obrniti na nikogar. Občutek sem dobila, kot da se je svet ustavil in sem v njem ostala popolnoma sama. Nisem vedela, kaj naj storim, kaj nama pripada, niti kam se lahko zatečem po pomoč. Takrat so me usmerili na Zvezo Anita Ogulin, kjer so mi povedali, da nisva povsem sami, da obstaja organizacija, ki razume, podpira in pomaga.
Kmalu po tem, ko so prejeli najino prošnjo, so me kontaktirali in se skupaj pogovorili o najini situaciji. Še zdaj se spomnim, ko mi je izredno srčna koordinatorka rekla: "V redu je. Poglejmo, kako lahko pomagamo." Težko je opisati občutek, ko ti nekdo v popolni zmedenosti in stiski mirno ponudi roko.
Sredstva, ki so se zbrala posebej za najino zgodbo, so nama omogočila, da sva ostali v istem domu, kjer smo prej živeli z družino. Pomagala pa so tudi moji mlajši sestrici, da je lahko nemoteno nadaljevala šolanje in njene prostočasne aktivnosti.
Pomoč ni prišla samo v finančni obliki, temveč tudi z nasveti. Večkrat na leto sem se udeležila delavnic, kjer družine v podobnih položajih dobijo informacije, orodja in prostor za povezovanje, krepitev ter iskanje lastne poti.
Najbolj pa se me je dotaknilo to, da sem ves čas čutila njihovo iskreno skrb. Kadarkoli sem se obrnila nanje z vprašanjem ali stisko, sem imela občutek, da niso tam zato, da bi sodili, temveč da bi resnično naredili vse, kar je v njihovi moči.
Po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju lahko z gotovostjo povem, da brez prejete pomoči s sestrico ne bi zmogli. Njihova podpora mi je omogočila, da sem vztrajala pri študiju, se razvijala in rasla ter se odločila za nadaljevanje študija, kar bo, verjamem, tudi sestrici omogočilo varnejšo prihodnost.
Hvaležna sem tudi vsem dobrim ljudem, ki so se odzvali najini zgodbi. Tistim, ki so darovali, pomagali ali pa preprosto verjeli, da zmoreva. Vem, da je prav zaradi te pomoči danes najino življenje svetlejše, bolj stabilno in polno upanja.
Dijak, ki je sam plačeval dolgove svojih staršev
Podobno izkušnjo je doživel tudi Klemen, katerega zgodba nas je močno ganila. Dijak, kateremu smo že v zgodnjem otroštvu omogočili večkratni izlet na morje, je v najstniških letih moral prevzeti vlogo odrasle osebe, ki sama služi in odplačuje dolgove staršev.
Mama je namreč pristala v hišnem priporu, oče pa mu je zabrusil, da zanj ne obstaja. Kmalu za tem je tudi umrl, kar je dijaku nakopalo še dodatno skrb.
Kljub številnim šolskim obveznostim je delal v manjši trgovinici, vendar je bil zaradi pomanjkanja dela med prvimi, ki so jih odpustili. Takrat se je obrnil na nas, saj se je zavedal, da bo brez zaposlitve zelo težko poravnal vse dolgove. "Bil sem prestrašen in izgubljen," je povedal, "a takrat so me pri Verigi dobrih ljudi znova podprli. Verjeli so vame, me spodbujali in mi stali ob strani pri šolanju ter osebni rasti."
Ko je prvič stopil v stik z nami, si ni niti predstavljal, kaj vse lahko doseže, s samo malce iskrene podpore, poslušanja, spoštljivega odnosa in ljubezni. Že kot dijak je prejemal našo celostno pomoč, saj je pomen družine zanj postal ena sama mlada oseba, ki hkrati hodi v šolo in opravlja delo, da bi lahko poplačal vse dolgove. S številnimi pogovori smo skupaj prišli do spoznanja, da si želi nadaljevati šolanje. Pomagali smo mu odplačati dolgove, poravnati stroške in olajšali pot do uspešnega zaključka srednje šole.
"Z njihovo pomočjo sem dobil priložnost za lepše življenje. A največ, kar sem prejel, ni bilo materialno. Dali so mi moč, toplino, varnost in občutek pripadnosti. Pokazali so mi, kaj pomeni resnična pomoč, sočutje in solidarnost."
Danes, ko je postal že uspešna diplomant, zelo rad vrača skupnosti: "Z veliko hvaležnostjo zdaj pomagam tudi sam, kot prostovoljec, prijatelji in človek, ki ve, kako veliko pomeni pomoč ob pravem času."
Živa Logar: Otroci v vlogi starša
Zgodbe, ki jih mladostniki delijo z nami se včasih zdijo kot scenarij za krut in žalosten film, ne pa realnost, ki se odvija v sosednjih stanovanjih. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vsem pa je skupno, da so oropani brezskrbnega odraščanja. Nekateri mladostniki so se celo morali zaradi težkih družinskih razmer čez noč umakniti od doma, se za vedno posloviti od staršev in odrasti v skrbnika sebi ter svojim sorojencem.
Zveza Anita Ogulin s programom Veriga dobrih ljudi pomaga otrokom in njihovim družinam, ki se znajdejo v težkih življenjskih situacijah. Prizadevamo si, da jim ponudimo in nadomestimo vsaj košček osnovnih življenjskih primanjkljajev ter jim ponudimo občutek varnosti s tem, ko jim pokažemo, da v vsem tem niso sami.
