Ko so se preoblekle v kopalke, smo osuplo gledali njihova telesa

Že deset dni pogrešam ob Savi labodka, ki me je vsako jutro veselo pričakal. Odganjam misli, da bi mu kdo kaj slabega storil – kot se je to zgodilo družini labodov na Fužinah. In ker sem šla danes na jutranjo vadbo s telefonom v žepu, je zvonjenje prekinilo ptičje žgolenje in šumenje rečne struge.

Na drugi strani globok glas. "Ali imate tudi letos v načrtu brezplačne enodnevne počitniške izlete?" vpraša gospod. Pritrdim mu. Počitnikarje vozimo tudi na kopalne in gorske izlete vsak teden. "Moja žena vas pozna," zadoni na drugi strani. "Ste tudi že njo s sestrami vozili na take izlete, je povedala. Dve deklici imamo in že tretje leto zapored ne moremo z njima niti na izlet. Letos pa še posebej ne, ker se nam je močno zalomilo." 

Pobaram gospoda, če bi deklici morda letovali z nami – za več dni, ker ostajajo doma, vendar deklici tega ne želita. Gospod mi prijazno razloži, kako lepo predstavlja izlete in počitnice svojega otroštva deklicama njuna mamica, njegova žena. "Sam nimam te izkušnje, saj prihajam z obrobja naše dežele, kjer otroci res nismo videli drugega kot pašnike in hosto in trdo delo. In ko poslušam ženo, ki otrokoma razlaga, da ima edine lepe spomine na otroštvo prav z vaših počitnic, sem se odločil, da vas pokličem. A veste, da ima moja žena še danes vašo telefonsko številko."

Ko mi je zaupal dekliški priimek in ime gospe, ki je bila kot otrok tudi naša, sem se spomnila te temačne zgodbe, kot bi bilo včeraj. Pa je gotovo minilo skoraj dvajset let od tedaj, ko je vidno opita in zanemarjena gospa pripeljala pred avtobus na kopalni izlet tri deklice. Drobne, majhne, razmršenih, že dolgo nepočesanih las in v strganih in umazanih oblačilcih. S seboj niso imele niti brisač. Mama je dejala, da so se vajene kopati kar v spodnjem perilu. Šest parov oči je vprašujoče zrlo v nas, največja, recimo ji Mojca, pa je imela odprto rano na čelu in podplutbo na bradi. Ko sem pobarala, kaj se ji je zgodilo, je pogledala mamico, ta pa je dejala, da je padla, ko se je lovila s sestricama. Mojco sem povprašala še po počutju. Tesno se je oprijela roke in odločno pogledala v oči. Sporazumeli sva se in takoj smo vse tri deklice posedli na avtobus, mamica pa se je odmajala kdo ve kam. Spremljevalci smo imeli vse otroke razdeljene po skupinah. Deklice sem prevzela sama. Opremili smo jih s kopalkami in brisačami, pa malico in tekočino. Prvič so bile na morju. Toda ko so se preoblekle v kopalke, smo osuplo gledali v njihova izsušena telesa. Podpluta so bila povsod. Po hrbtu, nogah, ramenih … Mojca je imela tedaj 9 let, sestrici pa 7 in 5 let. Izvedeli smo, da so živeli z mamico in očkom v hiši ostarelega dedka. Da očka in mamica hodita na delo, po delu pa se pozno vračata domov. Dedek je bil šibak in onemogel – z Mojčino pomočjo je poskrbel za varstvo in prehrano vseh treh deklic. Mamica in očka sta se pogosto prepirala, deklice niso vedele zakaj. Ampak pogosto je prepir prerasel v fizično nasilje, v pretep. In Mojca se je v strahu za mamico pogosto zavzela zanjo. In bila tepena. Včasih so sosedje poklicali tudi policijo in takrat so očka odpeljali. Ko se je drugi dan vrnil – so bile tepene prav vse. Tepene pa so bile tudi, če so bile preglasne in če so prijatelje iz vasi pripeljale domov na druženje. In dan pred izletom sta se mamica in očka znova tepla in Mojca je tiho stala med vrati, ko jo je očka zgrabil za lase in jo udaril ob vrata. Ker sta sestrici kričali in se bali za Mojco, sta bili tepeni tudi oni dve. Spomnim se, da smo zapuščali plažo Strunjana in se odpravili proti avtobusu, ko je Mojca prosila – če bi lahko ostale z nami ... In ko je avtobus parkiral pred Fužinskim gradom in je Mojca zagledala čakajočega očeta, je pod njo nastala lužica. Seveda smo pričevanje deklic naznanili na pristojni CSD. Tako zelo so se zavzeli za deklice, da so bile kmalu na varnem, zunaj domačega ogrožajočega okolja. In vse tri smo podpirali in so bile z nami na taborih in letovanjih do zaključene srednje šole. Potem pa smo se razšli.

Mojčin mož danes predstavlja zgodbo njihove družine, ki je skromna, složna, delavna, ljubeča in skrbna. Pa je tudi v to družino posegla pandemija in jo z izrednimi ukrepi zaznamovala do te mere, da smo po daljšem pogovoru in kasneje še srečanju lahko razbrali njihovo, ta hip, nerešljivo stisko. Mama Mojca je bila do decembra lani redno kot prekarna delavka (pogodba o delu) zaposlena v knjigarni. Ker je bila njena plača odvisna od uspešnosti prodaje, nikoli ni zaslužila več kot 500 evrov na mesec. Tedaj pa je zbolela. Delo je opravljala le še občasno in v času izrednih ukrepov ostala še brez tega. Oče je bil zaposlen pri zasebniku, strojnem ključavničarju, kjer je zaslužil od 900 do tisoč evrov mesečno. Družinski prihodek, ki so ga predstavljali mamina in očetova plača, ter otroški dodatek, je v najboljšem mesecu preteklega leta znašal največ 1.600 evrov. In to je družini zadostovalo za plačilo rednih mesečnih položnic, ki so znašale 812,82 evra (najemnina stanovanja: 500 evrov, stanovanjski stroški: 161,53 evra; elektrika 33,29 evra; internet + TV: 41 evrov; obvezno zdravstveno zavarovanje: 27 evrov; avtomobilsko zavarovanje: 50 evrov) in drugi življenjski stroški: 340 evrov (hrana: 250 evrov, drugi pripomočki 40 evrov, gorivo cca 50 evrov, oblačila, obutev za deklici ...). Družina je bila torej z dvema plačama sposobna preživeti povsem brez tuje pomoči s tem, da si zares ni zmogla privoščiti, kot je dejal očka, niti enega izleta ali priboljškov za deklici. 

Ko je mama Mojca v začetku leta zaradi zdravstvenega stanja delala le občasno, se je njihov prihodek temu primerno zmanjšal. V času karantene pa je zaposlitev izgubil tudi oče. Trenutno prejema denarno nadomestilo v višini 698,83 evra. Družina, ki je ves čas skrivala svojo skromnost, se tudi v tem času ni obrnila po pomoč na CSD. 

Starša povesta, da četudi so tako zelo stiskali pri hrani in pri vsem ostalem, niso zmogli sprotne poravnave položnic. Pričeli so kolobariti s plačili, toda nepravočasna plačila so dolgovom dodala še obresti in izvršbe in starša sta ugotovila, da vse bolj toneta v pogubo. Sorodnikov, ki bi jima zmogli pomagati nimata, saj tudi sami živijo iz rok v usta, prav tako nimata prijateljev. Dolgovi pa so prerasli v izvršbe in v preteklem mesecu so pričeli v družino prihajati rubežniki. Na njihovem pohištvu so prilepljena obvestila o rubljenju, njihove ocenjene vrednosti ter pripravljena na možnost prodaje na dražbi. In s tem poplačila dolgov. Dražba je bila v preteklem mesecu neuspešna. Mamica Mojca je junija odprla s.p. čistilnega servisa. Dela na polno vse dni – toda za prvi mesec je po plačilu vseh prispevkov – ostalo za življenje, čemur se reče plača, 495 evrov. Medtem je delo dobil tudi očka, nastopi ga prvega avgusta. Toda nadomestilo za delo in plača mamice z otroškimi dodatki vred ne pokrijeta niti tekočih stroškov tega meseca, kaj šele da bi zmogla delno poplačilo dolgov. Kljub težavam, ki si jih je družina pripisovala sebi, sta starša ostala složna in ves čas iskala rešitve problemov, ki so se nagomilili, sama! Klic na pomoč je bil zgolj za vključevanje otrok v počitniške programe. Zares sem bila vesela, da sem po toliko letih izvedela, kako živijo deklice izpred mnogo let, ki so bile tudi naše. In naša bo tudi družina Mojce. Skozi Verigo dobrih ljudi in Botrstvo v Sloveniji jim bomo pomagali v vsem kar zmoremo in znamo, da bodo znova zmogli samostojno, odgovorno, zdravo in ljubeče v življenje – ki si ga več kot zaslužijo.

Zgodba te družine, kot številne druge, s katerimi se srečujemo vsak dan, nam nazorno pokaže, kako se revščina prenaša iz roda v rod. Kako težko breme nalaga družinam, ki v svoji skromnosti, ki so je v življenju vajeni, niso vajeni prositi za tujo pomoč. Spopadajo se z občutkom, da so sami krivi za nastalo situacijo. Pa niso, saj vse življenje trdo delajo za golo preživetje. Na žalost pa pogosto tudi to ne zagotovi osnovnega preživetja. Tako hvaležna sem za naše humanitarne programe Veriga dobrih ljudi in Botrstvo, za vse donatorje in dobre ljudi, ki imajo odprto srce in nam pomagajo, da lahko mi pomagamo tistim, ki to resnično potrebujejo.