Mama treh otrok ostala brez noge, na drugi se bori z odprto rano

"Ne moreš si predstavljati, da bo nekoč prišlo kaj takega. Imela sem rane, ampak je bilo lažje kot je zdaj, ko ostaneš brez noge in ne moreš niti hoditi," nam svojo stisko zaupa 39-letna Nataša Kirn. Ko je bil najmlajši otrok star komaj štiri leta, se ji je na nogi pojavila prva živa rana. Kmalu zatem se je zgodba ponovila še na drugi nogi. Zdravniki so ji sicer na nogo dajali zdravila in prevezo, presaditve ali česa drugega pa nič.

Tretja nosečnost ji je poleg veselja prinesla tudi nosečniško trombozo. Zdravniki še danes ne vedo, ali ji je prav to stanje pustilo posledice. Leta so minevala in rane se niso zacelile. Lanskega oktobra pa so se Nataši pojavile bolečine v levi nogi. Zdravnikom ni preostalo drugega kot amputacija. Najprej so ji amputirali palec, ampak ni ostalo pri tem.

Sledili sta še dve operaciji in konec leta je Nataša ostala brez dobršnega dela noge. "To so bile takšne bolečine, ko te trga v prstih, ko so mi vsake dve uri dajali injekcije. Ampak rekla sem si, da moram biti močna," pripoveduje Nataša.

Njena invalidnost in moževa bolezen sta jo prisilili, da se je s tremi mladoletnimi otroki vrnila v rodno Lendavo. "Zjutraj se zbudim, oče mi prinese kavo, ker si je sama ne morem, nato me umijejo in preoblečejo. Prinesejo mi tudi kahlico, saj sama ne morem do stranišča," opiše. Da bi se lahko stuširala sama, bi morali preurediti kopalnico, prav tako tudi stranišče, da bi lahko tudi potrebo opravila sama, pove njena mama Cvetka Cerovec.

V težki situaciji družini že ves čas pomaga tudi lendavski center za socialno delo. 320 evrov otroških dodatkov in pokojnina staršev namreč niso dovolj za vse, kar bi morali v hiši postoriti, da bi lahko Nataša živela človeka dostojno življenje. "Ocenjujemo, da družina pomoč nujno potrebuje, zato je tako sodelovanje centra za socialno delo kot tudi nevladnih organizacij in širše zelo pomembno, da lahko nudimo učinkovito pomoč družini," pove pomočnica direktorja CSD Pomurje, enote Lendava, Erika Verbančič.

Nisem vajena prositi za pomoč, še razlaga Nataša, vendar mi ne preostane drugega, ker sami ne bomo zmogli. Vsak si misli, da bodo, ko bodo starejši, oni skrbeli za svoje starše in ne obratno, še pove Nataša.

In čeprav so oči 39-letnice ves čas najinega pogovora polne solza, je za njeno bolečino čutiti neverjetno moč in pogum. Boriti se moram za svoje tri otroke, ki mi dan za dnem vlivajo pogum, da zmoremo prav vse, zaključi.