Mamice na dogovorjeno srečanje ni bilo. Kličem jo – telefon zvoni v prazno ...

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
AVTOR
Anita Ogulin
KOMENTARJI
159
Jutranji klic: gospa, lepo prosim, pomagajte moji znanki. Vem, da se močno trudi. Sama je z otrokom, živi v podnajemu in ne zmore več plačila zapadlih obveznosti. Pravkar me je poklicala in se poslovila od mene. Jokala je in povedala, da ne vidi več smisla življenja ne zanjo ne za svojega otroka. Ki je prvošolček. Že tretji mesec ni zmogla poravnati elektrike, danes so ji napovedali odklop. Ni poravnala obveznosti do šole. Tako ne zmore več.

Anita Ogulin
Anita OgulinFOTO: Miran Juršič

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka in človekoljubka, humanitarka, borka, ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki svojo moč črpa iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo, in se za to, da se svet spreminja na bolje, goreče trudi vsakodnevno. Utrinke svojih dni zapisuje v dnevniku za našo spletno stran.

Ni bila njena krivda, da je zapadla v dolgove. Pretekli delodajalec jo je grdo izkoriščal. Nakazoval ji je plačo in ona jo je morala vračati za prispevke, včasih v celoti. Ko je imela nezgodo in je bila v bolniškem staležu, ni prejemala boleznine, in tako so začeli nastajati dolgovi, ki jih, čeprav je v novem delovnem razmerju, ne zmore poplačati. Po njivah revica pobira odpadlo zelenjavo, ki jo kmetje odvržejo, da z otrokom nista lačna. Nikogar nima, ki bi jo podprl in razumel ... Vem, da misli resno ...

Gospoda sem pobarala za telefon mamice ali naslov, kjer bi jo lahko ustavili v njeni nameri. Zaupal mi je številko in poklicala sem mamico. Predstavila sem se in jo vprašala o počutju. Začela je jokati. Povedala sem ji, da njenega znanca skrbi zanjo in po slišanem tudi nas in jo zato tudi kličem. Ker bi ji radi pomagali. Kar nekaj minut je bilo na drugi strani samo hlipanje. Nato pa je na hitro predstavila svojo zares veliko stisko, ki jo je privedla do življenjske ogroženosti. Na dolgo prigovarjanje je vendarle privolila v popoldansko srečanje.

Komaj prispem v pisarno, že je na vratih tako zelo skromno oblečena mama. V rokah ima različne papirje. Njene oči so objokane. "Gospa, prišla sem, ker sem morala. Mojemu otroku so v šoli prepovedali telovadbo, ker nima superg. Ne morem jih kupiti." Oblile so jo solze: gre za družino prizadevnih staršev – ki jim je bila storjena strahovita krivica. Bili so zaposleni, imeli so svoj dom. In živeli so skromno življenje. V družini sta dva otroka in kuža in njihovo življenje je potekalo povsem normalno. Dokler niso poslovno zaupali napačnemu človeku. Ki jih je ogoljufal in izselil iz njihove hiše. Z dvema otrokoma. Danes živijo v najemnem stanovanju, pogodba zanj pa se izteka. 

V bitki s sodnimi mlini za pravico, ki je niso izborili, sta partnerja izgubila tudi zdravje. Pa tudi zaposlitev. Nikoli nista povsem obmirovala. Iskala sta delo, da bi lahko družina preživela. In ga tudi našla. Večkrat. Ni šlo za redne zaposlitve, pač pa delo na črno. Povsod, kjerkoli sta poskušala, sta zares dala vse od sebe, da bi zadovoljila zaposlovalce. Prav vsakič se je zgodilo, da za delo nista bila plačana, ali pa je bilo tako podcenjeno, da sta iskala naprej. Njuna želja in hrepenenje, da bi zmogla redno zaposlitev in s tem preživetje družine, sta se ustavila vsakič, ko je bilo za delo potrebno zdravniško potrdilo, da sta za zaposlitev, ki sta jo dobila, tudi zdravstveno sposobna. Zdravniki pa so menili drugače. Njuno močno načeto zdravje po njihovi oceni ni primerno za delo, ki ga želita opravljati. 

Starši so vse stiske delili z otrokoma. Ki sta razumela stanje družine in sta svoje potrebe – ki izvirajo zgolj iz šolskih dejavnosti, skrčila pod minimum. Čeprav sta vključena v botrstvo, čeprav ju vabimo na letovanja, tabore, izlete – vsak cent, ki ga prejmeta, usmerita v družinski proračun. Zunaj naših dejavnosti nimata prijateljev in se ne družita z vrstniki. Ko so živeli še v svoji hiši in sta mama in oče delala, jima je bilo lepše in lažje. Tako pa ju žalost in obup staršev obremenjuje do te mere, da se trudita tudi sama poskrbeti za preživetje celotne družine. 

V preteklem mesecu je bolezen očka napredovala. In se še zdravi po nujno opravljeni operaciji, ki ga še bolj oddaljuje od možnosti dela. In včeraj – ko se je mamica vrnila z obiska pri očku v bolnišnici, sta jo pričakala otroka. Na mizo sta položila iz časopisa izrezan razpis za prosto delovno mesto. Mamica je sedla k njima. Povedala jima je, kaj se dogaja in da si z očkom najbolj na svetu želita, da bi lahko redno delala in prejemala plačilo za njihovo preživetje. In tedaj ji je mlajši otrok povedal, da so mu v šoli prepovedali telovaditi, ker nima superg. Šport pa je otrokova najljubša dejavnost. Kaznovan je bil tako, da je moral med uro športa sedeti na klopi in opazovati dejavnosti sošolcev. Po pouku je bil deležen zbadljivk sošolcev. Mami je povedal, da dokler ne bo dobil novih superg, ne bo šel več k pouku. V joku ji je zabrusil, naj gre že delat, da ga ne bo več sram hoditi v šolo.

Jok otroka je mamo potisnil v tako stisko, da ni zmogla pred otrokoma skriti solz. In tedaj sta oba otroka izrazila vso bolečino duše. Začela sta vpiti, da imata dovolj revščine, da naj končno starši gredo delat, da bodo živeli kot drugi otroci, da bo kdaj na krožniku tudi meso, ne le makaroni, ki ju napihujejo. Poslušam mamo in v misli se mi prikrade bolečina otrok, ki sta bila z nami na taboru. Srečna in vesela, ker sta bila med vrstniki, ker sta bila sprejeta, ker sta tkala prijateljstva. Prizadevna v vseh dejavnostih, solidarna, povezovalna. Pokličem sodelavko in mamico opremimo z vsem potrebnim za oba otroka pa tudi starše. 

Nato mama predstavi še skrbno evidentirane mesečne stroške, med katerimi so zgolj najnujnejše obveznosti. Znašajo 1.520,00 €. Njihov skupni prihodek pa je 984,00 €.  Družina nima TV, en otrok, ki je srednješolec, ima telefon, osnovnošolec ga nima. Pred nekaj meseci so prejeli v dar nedelujoč računalnik ... Z mamo se dogovorimo še za druge oblike pomoči – ob odhodu jo objamem in dogovorimo se za vnovično srečanje. Pri njih doma.

Ne uspe mi še predelati dejstev, že je na vratih gospod. "Gospa – prosim, vzemite si čas zame. Res nisem najavljen, ampak nekomu moram zaupati." Povabim ga, da sede. Sesede se na stol in povesi glavo. Nekaj minut sediva v tišini: medtem v pisarni zvonijo kar trije telefoni hkrati. Oglasim se le na enega. Znova stiska na drugi strani – prosim za razumevanje, ne morem se pogovarjati, poklicala bom nazaj.

Tedaj gospod uperi pogled vame in vpraša. Kaj storite z ljudmi, ki ne morejo več živeti. Odgovorim mu, da jih slišimo, razumemo in pomagamo. Dokler ne začutijo vrednosti lastnega življenja. Če pa tega mi ne zmoremo – ga povežemo s strokovnjaki, ki to znajo in zmorejo. Pa mi odgovori, da ga je tak strokovnjak poslal do nas. Ampak on ne bo več odpiral nobenih vrat, ki ga usmerjajo naprej in nazaj in ga vsakič premerijo od glave do pete, in to z distance.

Prisluhnem. Čutim, da ne smem odmakniti oči od njegovega pogleda. Ob predstavljanju svoje stiske mu drgeta celo telo. Gospod dela. Ima kar dobro službo. Ima družino. Tri otroke, eden je že na poti do skorajšnje samostojnosti, medtem ko sta dva še osnovnošolca. Žena je pred letom in pol hudo zbolela. Ob njeni bolezni je bil nemočen in žene ni znal niti zmogel bodriti, da bi jo lažje premagovala. Pogosto jo je puščal samo z otroki. Imel je občutek, da ji je vsak trenutek z otroki tako zelo dragocen, da se je raje umaknil. In je zaspala. Za vedno. Brez slovesa. Tega ne more preboleti. Rad bi šel za njo. Čuti, da delovno ni več učinkovit. Tudi razume, da bo izgubil službo, če se bo ta njegov notranji boj nadaljeval. Ne razume pa – da ga otroci zavračajo. Res, da jih ne more razvajati.  Ampak on čuti, da so se silno spremenili tudi do njega. Zapustili so svoje dejavnosti. Ne družijo se več z vrstniki. Umikajo se sami vase. In se nočejo pogovarjati z njim. Res jim ne more kupiti, kar si želijo. Ker mora poskrbeti za plačilo položnic in obveznosti. Med njimi tudi stanovanjski kredit, ki sta ga vzela oba z ženo za nakup stanovanja. Do kakršnekoli podpore ni upravičen. Pa saj je tudi ne bi hotel zase, le za otroke bi rad poskrbel.  Vprašuje me, ali sploh vidim smisel njegovega življenja, sam ga ne več. Že nekaj časa ne ... Pogovor je trajal zares dolgo. Gospod se je osvobodil. Pomirjen je sprejel terapevtsko in mediatorsko pomoč, vključitev otrok v Botrstvo, pa ostalo podporo, ki jo nudimo v Verigi dobrih ljudi.

Na hodniku še čakajo ljudje na pogovore. Opravičim se jim, kajti tečem na srečanje z mamico – ki sva ga dogovorili za pozno popoldne. 

Mamice na dogovorjeno srečanje ni bilo. Kličem jo – telefon zvoni v prazno ... 

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke