Mati in njena mladoletna hčerka živita na 16 kvadratnih metrih

Šele ko stopiš v dom družine, ko slišiš njeno zgodbo in vidiš razmere, v katerih živi, se razpre realnost, ki je mnogi ne bi nikoli slutili. Tako je bilo tudi ob obisku družine, o kateri pišem v nadaljevanju.

Ko sva s sodelavko stopili v blok, kjer živita mama in njena mladoletna hčerka, me je že ob vhodu spreletel občutek težke utesnjenosti, ki pogosto spremlja družine v bivanjski stiski. Pred vrati stanovanja naju je pričakala mama – topla, spoštljiva in vedno urejena, čeprav je za njo več let zahtevnih življenjskih preizkušenj.

Ob pogledu na majhen prostor, ki ga sicer kličeta dom, nama je hitro postalo jasno, da težava ni v pomanjkanju skrbnosti ali truda, temveč v preprostem dejstvu, da se življenje dveh oseb ne more razpeti v sobo, ki obsega komaj nekaj kvadratnih metrov. Postelja je namreč hkrati kavč, delovni kotiček in spalni prostor. Majhna mizica je bila prekrita s šolskimi potrebščinami, kuhinjski pult, ki služi tudi kot jedilna miza, pa z osnovnimi stvarmi, saj skoraj ni drugega prostora za shranjevanje. Mama nama tudi pove, da je poleti v stanovanju neznosno vroče, hladita pa se lahko le s prenosnim ventilatorjem.

A v tem izjemno majhnem prostoru je takoj nekaj pritegnilo pozornost – barve, skice, čopiči in drobne, izredno lepe umetnine. Mama in hči sta namreč izjemno likovno nadarjeni. Risbe, poskusi novih tehnik in male umetnine pričajo o talentu, ki je v popolnem nasprotju z njunimi bivalnimi razmerami. Mama pove, da hči s pomočjo Botrstva v Sloveniji obiskuje likovni tečaj, šolanje pa si želi nadaljevati na srednji oblikovni šoli, pri čemer jo močno podpira. Med pogovorom nama mama razkrije, da je bila v preteklosti zaposlena, nazadnje v trgovini, kjer pa je zaradi poškodb rame in zapestja ostala brez dela. Zaradi zdravstvenih omejitev sedaj težje najde ustrezno zaposlitev, vendar se ne preda. V času aktivnega iskanja službe je opravila več tečajev, dela kot prostovoljka in res verjame, da si bo kmalu našla delo, ki ji bo prineslo večjo varnost in stabilen prihodek.

Največja stiska družine ni materialna ali finančna, temveč bivanjska. Preden sta se preselili sem, sta krajši čas živeli "na črno" v tržnem stanovanju, ki so ga kasneje prodali. Vmes sta bivali tudi v materinskem domu, novo leto pa sta zato dočakali v škatlah, saj nista imeli drugega prostora. Zaradi visokih najemnin sta lahko nazadnje sprejeli le to majhno garsonjero. Ta pa preprosto ni primerna za odraščanje, ustvarjanje, spanec ali učenje. Mama nama pove, da je hčerka zaradi hude utrujenosti že večkrat med poukom zaspala. Namreč zaradi pomanjkanja prostora morata s hčerko spati v isti postelji, kar pa vpliva na kvaliteto spanca. Hčerka nam še doda, da si od vsega najbolj želi, da bi imeli dovolj prostora, da bi lahko imela svojo posteljo in svojo pisalno mizo.

Ob marsikaterem terenskem obisku se pokaže, da so bivanjske razmere v Sloveniji eden ključnih dejavnikov, ki ljudi potiskajo v revščino. Družine, ki so prizadevne in aktivne, pogosto nimajo možnosti do varnega in dostojnega doma. Mama in hči sta le ena izmed njih – ujeli sta se v bivanjsko stisko, ki jima kroji življenje bolj kot karkoli drugega.