Mirno je govorila o stvareh, ki bi marsikoga zlomile

Bil je topel jesenski dan. V prostorih Zveze Anita Ogulin je bilo že skoraj povsem mirno, ko so se po hodniku zaslišali otroški glasovi. Po nežnem trkanju so se vrata počasi odprla. Pred njimi je stala Viktorija s tremi deklicami, dve sta bili še čisto majhni. "Nimam varstva zanje," je pojasnila, še predno sem jih uspela povabiti naprej, "po službi sem jih pobrala v vrtcu in smo prišle direktno v Ljubljano." Deklicam sem v sosednji pisarni pripravila papir, barvice in knjigice, Viktorija pa jih je mirno in odločno spodbudila, naj se zamotijo, medtem ko se pogovarjava.

Na prvi pogled ni delovala kot nekdo, ki bi želel govoriti o sebi. Med pogovorom je ostajala mirna in zbrana tudi takrat, ko je govorila o stvareh, ki bi marsikoga zlomile. Ni iskala pomilovanja in ni olepševala svoje situacije. Delovala je kot človek, ki je že dolgo navajen, da mora vse reševati sam. V naslednji uri so številke in podatki iz vloge počasi začeli dobivati resnično podobo življenja. Družina po sili razmer trenutno živi pri njenih starših. Kljub redni zaposlitvi težko pokriva tekoče življenjske stroške, saj odplačuje kredit iz obdobja nekdanjega razmerja, ki se ni končalo tako, kot si je nekoč predstavljala in želela.

Žal družinica od kredita nima nič drugega kot dodatno breme, ki mami otežuje, da bi hčerkam omogočila boljše življenje. Poleg finančnih posledic so iz razmerja z očetom mlajših dveh hčera ostale tudi druge posledice, ki so močan pečat pustile tudi na najstarejši hčerki. Ob vseh vsakodnevnih obveznostih in izzivih se je odločila še za dodatno izobraževanje, saj želi svojim otrokom ustvariti boljšo prihodnost. Večkrat je poudarila, da si želi hčerkam omogočiti primerno, stabilno in spodbudno okolje, v katerem bi tudi ona kot starš imela več avtonomije, ki je pod streho staršev trenutno nima. Najmlajši hčerki sta med najinim pogovorom večkrat postali otroško razigrani, starejša sestrica pa ju je z resnostjo, ki je pri otrocih pogosto posledica prehitrega odraščanja, vedno znova poskušala umiriti.

Mesec dni kasneje so se udeležile izleta, ki smo ga organizirali za družine, vključene v program Veriga dobrih ljudi. Dan je bil dolg in poln aktivnosti. Ko smo se zvečer vračali z vlakom proti Ljubljani, smo bili že vsi precej utrujeni. Viktorija je namesto počitka čas izkoristila za učenje za prihajajoči izpit, hkrati pa skrbela za najmlajšo hči, ki je še vedno polna energije raziskovala vse okoli sebe. Ta prizor, brez velikih besed ali dramatičnih trenutkov, mi bo za vedno ostal v spominu bolj kot karkoli drugega. Za nekaj takega je potrebnega ogromno treninga in samodiscipline; včasih želja in motivacija nista dovolj.

Pred kratkim se je ponovno obrnila na nas. Tokrat zaradi pomoči ob selitvi v neprofitno stanovanje, ki ga je družina po dolgem času uspela pridobiti. V času od najinega prvega srečanja ji je uspelo narediti več pomembnih korakov: nadaljuje šolanje, skrbi za tri otroke, ureja novo življenjsko poglavje in postopoma ustvarja pogoje za bolj stabilno prihodnost. Ko sem jo vprašala, kaj ji pomeni izobraževanje in zakaj pri njem vztraja kljub vsem obremenitvam, je odgovorila:

"Moje življenje so zaznamovali številni padci, a vsaka preizkušnja me je izoblikovala v močnejšo, bolj odločno in odgovorno žensko ter mater. Prepričana sem, da je izobraževanje ključni korak do trajne stabilnosti in neodvisnosti, ki jo želim zagotoviti svoji družini. Moja pot se je začela s študijem socialnega dela. Želja pomagati ljudem je bila vedno del mene, vendar sem zaradi osebnih težav študij takrat prekinila.

Prelomno leto v mojem življenju je bilo, ko sem izvedela, da sem noseča. Takrat sem sprejela trdno odločitev, da korenito spremenim svoje življenje. Uspešno sem se spoprijela z izzivi, se vključila v podporne skupine, ki jih redno obiskujem še danes. Z očetom najstarejše hčerke sva se ločila. Kljub temu, da hči ni kriva za razpad najinega razmerja, si le redko vzame čas zanjo, zato že ves čas skrbim zanjo sama.

Kmalu sem se zaposlila in zatem spoznala novega partnerja, s katerim sva dobila še dve hčerki. Ko je imela najmlajša komaj nekaj mesecev, sva se razšla. Kasneje sva si zaradi želje po celoviti družini dala še eno priložnost, ki je prinesla marsikaj slabega, zato smo se s hčerkami umaknile k mojim staršem. Te težke izkušnje me niso zlomile, ampak so v meni prebudile neustavljivo željo po spremembi. Naredila sem ključen korak naprej in se ponovno vpisala v šolo, ki jo uspešno opravljam.

Tudi moja druga prizadevanja so že obrodila prve sadove, saj sem prejšnji mesec izvedela, da smo po dolgem času dobili v najem neprofitno stanovanje Stanovanjskega sklada RS. V nekaj mesecih se z otroki končno selimo na svoje, v varno in stabilno okolje. Uspešen zaključek šolanja zame ni le osebni cilj, temveč eksistenčna nujnost. Z izobrazbo si bom zagotovila boljšo zaposljivost, finančno neodvisnost in dolgoročno varnost za svoje tri otroke. Želim jim pokazati, da se je z vero vase in trdim delom mogoče dvigniti tudi iz najtežjih življenjskih situacij."

Družino bomo ob začetku novega življenjskega poglavja po svojih zmožnostih podprli tudi v okviru programa Veriga dobrih ljudi, saj bo novo stanovanje na začetku skoraj prazno. Nekaj osnovnih stvari imajo, še vedno pa jim manjkajo kosi opreme, ki so za mirno in varno vsakdanje življenje samoumevni: omare, štedilnik, kuhinja in druga osnovna oprema.

Po letih negotovosti si Viktorija predvsem želi, da bi njene hčerke prvič zares dobile občutek doma. Prepričana sem, da jim bo z mamino neumorno željo po uspehu tudi tokrat uspelo.