15°C

'Mitja je bil največkrat tepen, a nikoli ni vedel, zakaj'

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
AVTOR
Anita Ogulin /
KOMENTARJI
68
Letošnje izkušnje nekaterih srčnih spremljevalcev otrok v vseh počitniških programih, ki smo jih organizirali zanje na ZPM Ljubljana Moste - Polje, so odražale preštevilne stiske otrok. Spomnim se Mitje, ki je zelo odstopal od svojih vrstnikov. Čeprav težko, se je na koncu izpovedal. Njegov oče se je zaradi nesreče spremenil – začel je pretepati družino. Otroci potrebujejo varnost, človeški stik, gibanje in druženje. Zato toplo pozdravljamo, da se ob spoštovanju priporočil stroke v šole vrnejo vsi otroci.

Na jutranjem sprehodu me tokrat ni spremljalo zgoleče kramljanje ptic. Kot bi jih prepodila sinočnja nevihta. Pa tudi račke se niso prevažale po rečni strugi. Zato so moje misli usmerjene v obveznosti premika lokacije letovanja zadnje izmene otrok iz letošnjih prizadevanj ekipe Radia 1 in Junaka Mihe Deželaka. Letovanje od sobote naprej, ko bi morali odpotovati v Zambratijo, smo v zadnjem hipu prestavili na Debeli Rtič. Kajti napovedana karantena, ki se ob povečanju obolevnosti s koronavirusom širi iz Hrvaške v Slovenijo, je strokovnjake usmerila v ukrep, ki preprečuje otrokom letovanje zadnje izmene v našem počitniškem domu. Obvestila staršem, preusmerjanje prevozov, pa druge potrebne organizacijske spremembe zares potegnejo za seboj goro administracije. 

Anita Ogulin je dolgoletna prostovoljka in človekoljubka, humanitarka, borka ..., ki živi za zgodbe, ki jih piše življenje. Je čutna, a hkrati energična ženska, ki svojo moč črpa iz svoje družine in narave, je mati dveh otrok in babica dvema vnukoma. Ni ji vseeno, v kakšni družbi živimo, in se za to, da se svet spreminja na bolje, goreče trudi vsakodnevno. Utrinke svojih dni beleži v dnevniku za našo spletno stran, ki ga boste lahko brali vsako nedeljo.

Vsakič se veselim srečanja s čudovitimi, odgovornimi in veselimi mladimi ljudmi, ki bodo spremljali in osrečevali otroke zadnjega letošnjega letovanja in vzorčili pozitivne vrednote življenja. Veselim se vsakega otroka, s katerim bomo lovili srečice, jih razbremenjevali stisk in opremljali z vsem, kar potrebujejo za zdrav razvoj in tokrat tudi že vstop v novo šolsko leto. 

Letošnje izkušnje nekaterih pedagoških vodij, vzgojiteljev, animatorjev, tistih srčnih spremljevalcev otrok v vseh počitniških programih, ki smo jih organizirali zanje na ZPM Ljubljana Moste - Polje, so odražale preštevilne stiske otrok. Nekateri otroci so jih zmogli ubesediti, drugi – tudi s spodbudo strokovnih sodelavcev – še ne. Nekatera utrinjanja so nam nehote privabljala tudi solze v oči. V objemu otrok smo jih poskušali prikrivati. Spomin pa ne briše tegob, ki smo jih z otroki reševali na letovanjih, taborih, potovanjih … Za veliko večino otrok, ki so in še podoživljajo počitnice z nami, pa velja, da so bolj nemirni kot pretekla leta. Težje se umirjajo in zares potrebujejo veliko gibanja. Veliko otrok je doživljalo tudi nespečnost. Še posebej, ko so se letovanja in tabori iztekali. 

Anita Ogulin
Anita OgulinFOTO: Miran Juršič

In ko razvrščam otroke zadnje izmene v skupine in jih spajam z vzgojitelji, me spremljajo spomini na pretekla letovanja. Na otroke, njihove zgodbe, njihova sporočila in prizadevanja vseh, ki smo bili in smo z njimi, da jih spremenimo. V varnih okoljih jim zagotavljamo sproščujoče in spodbudne programe. Skozi tankočutna spoznavanja njihovih reakcij in navad jim nudimo vse tisto, kar potrebujejo na poti v zdravo življenje. Opremljamo jih z ljubeznijo, spoštovanjem, razumevanjem, jih enačimo in nudimo tisoč in eno možnost in priložnost odkrivanja in utrjevanja njihovih močnih področij. Prav vsak otrok ima vsaj eno močno področje. 

Spomin me usmeri na Mitjo. Z nami je letoval pred nekaj leti.  Bil je droben in majhen fantič, ki smo ga po starosti umestili v skupino dečkov od 12 do 14 let. Ko je vsak od vzgojiteljev zbral ob sebi svojo skupino, je Mitja zelo odstopal od vrstnikov. Po videzu bi sodil v skupino najmlajših dečkov. Pobarali smo ga, če se počuti dobro med fanti enake starosti. Ni odgovoril. Sploh ni govoril. Mirno in povsem nevidno je hodil za skupino, ko se je ta premikala. V času dejavnosti pa je počepnil v kak kot in čepel, dokler dejavnost ni bila končana. Tri dni ga nismo z nobenim pristopom uspeli prepričati k sodelovanju. Zato smo vsi večkrat sedli k njemu. Komaj slišno je ponavljal: umrl bi, umrl. Prav vsak od nas ga je tudi vprašal, zakaj. Ni bilo dogovora. Tisto popoldne smo se z otroki pripravljali na večerno prireditev. Zbrali smo se na ploščadi pred domom. Mitja se je spretno in tiho izmuznil v park. Sledila sem mu. Sedel je stran od prireditve na rob večnamenskega igrišča. Previdno sem se približala in pobarala, ali lahko prisedem. Ni odgovoril. Tudi ni odreagiral, ko sem sedla malo stran od njega. Približno pol ure sva tiho sedela. Iz prireditvenega prostora pa se je valilo veselje otrok. Želela sem napeljati pogovor. Na nobeno vprašanje ni odgovoril. Pa sem povedala, da nam je vsem hudo zanj, ker ga obnašanje odmika od vrstnikov. Da bi mu radi pomagali, da bi se imel lepo kot drugi otroci. Videla sem, da pozorno posluša, zato sem se mu približala. Povedala sem, da ga imamo radi. Tedaj je njegova majhna dlan zgrabila mojo roko in jo stisnila do bolečine. Zakričal je, da hoče mir. Da naj ga umaknem nekam, kjer je ves čas tema, kjer ne bo niti videl niti slišal nikogar. Njegove pesti so pričele udarjati obme. Nisem ga ustavila. Le objela sem to otroško drgetajoče telo. Umiril se je in ostal v objemu kar nekaj časa. Ko je bil povsem umirjen, sem predlagala, da ga pospremim v sobo k vrstnikom, da bo zaspal. Dejal je, da ne potrebuje spanja, ker se mu v spanju prikradejo v misli grozne epizode. Nisem več spraševala. Pričel je govoriti sam. 

Bil je prvi otrok petčlanske družine. Živeli so na domačiji maminih staršev. V hiši je živel tudi stric. Očka je hodil na delo, mamica je pomagala starima staršema na kmetiji in skrbela za otroke. Vse je bilo lepo, dokler očka ni padel iz visokega silosa. Nekaj časa so vsi mislili, da ne bo preživel. In dolgo je bil v bolnišnici. Ko se je vrnil domov, pa je bil čisto drugačen. Ves čas jezen. Na vse od njih. Mitja je bil največkrat tepen, a nikoli ni vedel, zakaj. Otroci se niso smeli igrati, se veseliti, takoj jih je obrcal ali pretepel. Tudi mamico. Za njo in starima staršema je celo večkrat vrgel kmečko orodje. Ampak največkrat je bil tepen prav Mitja.  Zato se je pričel pred očetom skrivati. In tistega dne, ko je bil oče jezen, se je spet skril. A ga je oče našel in začel zares hudo pretepati ter brcati. Reševati ga je prišel stric. Zgrabil je očeta in ga položil na tla. In Mitja je zbežal daleč stran od doma. Ko se je stemnilo, se je vrnil. Pred hišo je bila policija. 

Očka se je znesel nad stricem, ki je branil Mitjo, nato pa sodil sebi ...

Otrok je pričel jokati. Znova sem ga objela. Jokal je več kot uro. In ko se je potolažil, je povedal, da je kriv za vse, kar se je zgodilo, ker se je skril. 

Po prvem dolgem pogovoru je vsak večer želel še več pogovora. In z njim smo se pogovarjali prav vsi. Izpraznil je svojo malo dušo, vse tesnobe, ki so ga tlačila k tlom. Razbremenil se je družinske tragedije. Preostali čas letovanja se je družil z vrstniki. Bil je odličen pevec, rad je igral nogomet. Postal je povsem drug, vesel fantič. Večer pred odhodom, je na zaključni prireditvi objemal vse nas in prosil, ali ga bomo še povabili na počitnice. 

Ko smo se vrnili iz Zambratije, ga je pred avtobusom pričakala mamica. Vse otroke in prtljago so odpeljali starši, le Mitja je ostal z mamico in pristopil k vsem nam, sprejevalcem. Mamica je s solzami v očeh zatrjevala, da smo ji vrnili spremenjenega otroka. Objeli smo se, in ko sta se Mitja in mamica z roko v roki oddaljevala, je bil njegov pogled obrnjen k nam, dokler ga ni izgubila oddaljenost. 

Podobnim zgodbam otrok smo priča vsako leto. Letos še več kot običajno. Nikoli se nanje ne bomo privadili in jih imeli za nekaj sprejemljivega. Je pa jasno, da je ob vsej negotovosti, ki spremlja naš vsakdan že od marca, takšnih zgodb otrok še mnogo več. Kajti preveč je otrok, ki so v času ukrepov proti širjenju koronavirusa, čutili stiske staršev vse dni in se niso imeli možnost umakniti niti v šolo. Posledice tega se kažejo zelo očitno, le pozoren je treba biti. Otroci potrebujejo varnost, človeški stik tako z odraslimi kot z vrstniki. Potrebujejo gibanje in druženje. Zato toplo pozdravljamo, da se ob spoštovanju priporočil stroke v šole vrnejo vsi otroci. Pred tem pa se bomo skupaj z vsemi sodelavci, spremljevalci in vzgojitelji otrok v vseh naših dejavnostih še naprej trudili, da z zabavnimi, sproščujočimi in poučnimi aktivnostmi ter vsebinami skupaj in zdravi pričakamo začetek novega šolskega leta. 

Veriga dobrih ljudi