'Mladostniki sploh nimajo besed, s katerimi bi opredelili svoje počutje'

Na ZPM Ljubljana Moste-Polje si kljuke terapevtskih sob podajajo iz roke v roko, od jutra do večera. Po brezplačno psihosocialno pomoč v sklopu Verige dobrih ljudi pa ne prihajajo le otroci in mladostniki, ki imajo občutek, da jih nihče ne sliši, čeprav bi se moralo slišati prav njih, ampak tudi njihovi starši in tisti, ki so na robu preživetja, pa ne le zaradi izgube službe, financ, morda partnerja, ampak tudi zaradi stisk, za katere nikoli niso imeli časa, volje ali znanja, da si jih priznajo. Pa navsezadnje, nismo vsaj enkrat tega doživeli v življenju tudi sami, ali pa še bomo? Podatki namreč kažejo, da je motnjo v duševnem zdravju v določenem obdobju v življenju izkusil že vsak tretji Evropejec. Lahko kaj naredimo tudi sami, da morda mi ali naši otroci le ne postanemo del te statistike?

Ko ne veš, kaj čutiš, kaj želiš, kdo si 

Podam ji roko. Zopet je nasmejana, iz nje pa veje nek poseben mir. In ko spregovori, človeka prime, da bi se samo usedel na ponujeni stol in preprosto ... le poslušal. Sploh ni pomembno, o čem. Prijetno zveni, hkrati tudi opogumljajoče, in kar je še bolj vredno, razumevajoče. Ko se človek znajde v stiski, ni treba, da se ga razume, veliko je že, če je slišan in dobi občutek, da se ga poskuša razumeti. In to najprej da človeku, ki pride po pomoč, Monika Erjavec Bizjak, terapevtka v Verigi dobrih ljudi. "Seveda ne gre le za poslušanje v tistem stereotipnem slogu, pacient na kavču, terapevt s knjižico v roki in občasnim 'hm, hm'," smeje pripomni Monika, medtem ko se ozira po prelepi beli poletni obleki, ki bi jo lahko zaznamoval "šmir" s kolesa, s katerim je prihitela v službo, "seveda pa največ človeku najprej pomeni to, da se mu prisluhne." "Ljudje smo v večini navajeni, da takoj iščemo rešitve in dajemo dobronamerne nasvete, velikokrat pa je bolje, da samo poslušamo, odkrijemo še kaj globoko zakopanega in potem morda res pridemo skupaj do rešitve."

"Težko je vsak dan poslušati o teh stiskah, kajne?" jo vprašam. Pravi, da ne, to je njen poklic in poslanstvo, prav gotovo pa ni robot in povsem imuna, mi pove. "Najbolj me je pretreslo, ko se je pri meni oglasila najstnica. Ponudila sem ji kartice, ki spodbujajo pripovedovanje o sebi, o nekih doživljanjih, izkušnjah. Dam ji kartice in jo nagovorim, naj izbere kakšno in začne pripovedovati. Teh kartic je res ogromno. Ampak med vsemi to dekle ni našlo niti ene, s pomočjo katere bi o sebi lahko kar koli povedala. Takrat sem bila zelo šokirana." Moniko je pretreslo, da zre v sicer krasno dekle, ki je enajst preživetih let lahko zbralo le še v gmoto niča. Hudo ji je bilo, ker tista deklica tudi ni več zmogla nadaljevati. "Najstniki, mladostniki sploh nimajo besed, s katerimi bi opredelili svoje počutje, svoje doživljanje. In potem pride tesnoba, veliko je anksioznosti, motenj hranjenja, veliko je te praznine, in ko to čutijo, pride do samopoškodovanja, ko želijo vzpodbuditi telo, da bi nekaj začutilo."

Izgubljeni otroci zaradi predolgih čakalnih vrst

Med epidemijo so se čakalne vrste obravnav skrajšale, po pomoč so lahko prišli res le tisti najbolj nujni primeri. Zdaj bum efekt šele dobro prihaja, na otroški pediatriji v Ljubljani so lani beležili tudi do 280-odstoten porast opravljenih storitev v primerjavi z letom 2019. Čakalne dobe so predolge. V svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani se na primer na kliničnega psihologa čaka več kot 400 dni, na pedopsihiatra okrog enega leta, tisti, ki imajo napotnice pod hitro, čakajo od štiri mesece do pol leta, mi pripoveduje direktorica centra Mateja Hudoklin.

"Kakšen pa potem pride do vas?" jo vprašam. "Ja, poslabšan, seveda! Stanje se poslabša, to mi vsi vemo in na to ves čas opozarjamo, zato pa pravimo, da je to nedopustno in nesprejemljivo! Ampak, kaj pa naj naredimo? Če imamo ves čas polne ambulante in delamo več kot 100 odstotkov?"

Osebje je izčrpano, novih kadrov primanjkuje, razlaga Hudoklinova. V času najinega pogovora je na primer na pregled pri psihologu čakalo več kot 600, pri pedopsihiatru pa več kot 100 otrok. Ko se zavemo, da za statistiko stojijo realne osebe, resnični otroci, ki se danes ne zmorejo več smejati, nočejo več živeti, se v strahu stiskajo pod odejo, vsaka številka postane preveč. Podatki kažejo, da se kar 50 odstotkov duševnih motenj in stisk pojavi prav pri otrocih do 14. leta, do 24. leta pa celo kar tri četrtine. Kakšna prihodnost nas sploh še čaka? Lahko kaj naredimo tudi sami?

Dobro sem!

Stojim pred eno od "učilnic" na ZPM Ljubljana Moste-Polje. Pred njo se že zbirajo ženske. Tokrat torej nežnejši spol. "No, pravzaprav najpogosteje pridejo prav ženske. Ker največkrat prav one ostanejo same s skrbjo za otroke, potem ko jih recimo zapusti mož ali partner," mi razlaga energije polna Emina Jurič, trenerka programa Dobro sem, ki so ga v sodelovanju z Ministrstvom za zdravje na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje za krepitev duševnega zdravja zasnovali že pred sedmimi leti.

"Veliko je odvisno od nas, če bomo mi poskušali prikazati tudi tisto najslabše, najtežje, z nekim pozitivnim navdihom, če bomo poskusili prikazati, da imamo vedno rešitev, potem bo vse lažje." Psihično močni in suvereni starši, ki se znajo soočati s problemi in stiskami, predstavljajo najpomembnejši steber za duševno zdravje svojih otrok, razlaga Emina, ki je zato prepričana, da upanje za to, da bomo dobro, obstaja. "S tem, ko dela na sebi, se pravi, ko sebe opolnomoči, potem se zmore soočati z izzivi, ki jih prinašajo družina, odnosi, otroci, služba," mi o programu Dobro sem, ki je brezplačen in v katerem se udeleženci naučijo ogromno o sebi, z žarom v očeh pripoveduje Emina, medtem ko se na stole že posedajo udeleženke tečaja. "Ko poslušajo druge soudeleženke, vidijo, da niso same, da niso edine, ki imajo tako stisko, morda ugotovijo, da njihove stiske niso tako strašne in hude, kot so tiste od druge kolegice."

"Kako doživljate na primer kritiko? Slabo ali dobro?" "Odvisno, od koga ..."  še prisluhnem enemu od začetnih pogovorov, medtem ko zapiram vrata učilnice.

Ko otroci spregovorijo v živo

"Zadnja leta so program razširili tudi na šole. Letos se jim je pridružilo že več kot 70 šol po vsej Sloveniji," me pred vrati opomni še terapevtka Monika, ki mi poda še list izpovedi osnovnošolcev, ki so opravili program Dobro sem.

"Naučila sem se nekaj več tudi o sebi. Tema je bila ljubezen."

"Na začetku se počutiš, kot da si na zaslišanju, na koncu se počutiš varno in veselo."

"O sebi sem začela razmišljati od znotraj, ne samo od zunaj."

"Že prej sem vedela, da v sebi skrivam jezo, žalost, temačne občutke, ki sem jih šele zdaj videla v polnem sijaju."

To je le nekaj resničnih izpovedi otrok. In ne potrebujejo dodatnega pojasnila, si mislim. So dokaz, kako pomembna je preventiva, kako pomemben je stik in živa interakcija.

"Dokazano je, da že dotik z osebo, ki ti nekaj pomeni, sprosti v telo ogromno antistresnih hormonov, lepa beseda, prijazna beseda, vse to, z vsemi temi dejanji povečamo in krepimo duševno zdravje, čustveno odpornost. In to je res potrebno! Mladim krepiti čustveno odpornost, psihološko odpornost, da potem, ko pridejo v stres, zmorejo zdržati," ob mojem prebiranju napisanih izpovedi pripoveduje Monika.

"Naredili smo tudi enkratno delavnico za starše. In bili so navdušeni. Najbolj so jih zanimale tehnike sproščanja, obvladovanje jeze in podobno. Navsezadnje imajo tudi starši stiske, dostikrat nimajo časa zase, so pod stresom, življenje je hitro," mi kasneje razloži tudi Urša Marn Kosin, ki je psihoterapevtka in pomaga kot prostovoljna trenerka programa Dobro sem.

"Krepitev duševnega zdravja, vzpodbujanje zdravega načina življenja, to so mehki pristopi, in to se je vedno znova izkazalo za učinkovito, je pa res, da mora imeti sistem posluh za to, da se vključuje to sistemsko, ne zgolj kot projekti. Ker na ta način je dostopno le enemu deležu otrok, ne pa vsem," mi med najinim pogovorom pred tem navrže tudi Mateja Hudoklin. "Torej je tega premalo?" jo vprašam. "Absolutno!" mi prikima.

Prihodnost duševnega zdravja

Akcijski načrt za leti 2022 in 2023 za izvajanje resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja do leta 2028 predvideva kar 31 milijonov evrov sredstev. Večni problem ostaja pomanjkanje kadrov, se bo pa v prihodnosti namenilo tudi več pozornosti preventivi. Obetavno je, da se tega, kako pomembno je duševno, ne le telesno zdravje, vse bolj zaveda ne le stroka, temveč tudi širša javnost. Če je epidemija prinesla kaj dobrega, je ravno to, da se je bolj začelo govoriti o duševnih stiskah. Ljudje ne občutijo več tolikšne stigme, če priznajo – sam ne zmorem več.

Kaj torej storiti, ko se znajdemo v duševni stiski?

Veliko naredimo že, če se začnemo opazovati in si priznamo občutke. Vzgojeni smo bili, da ne smemo čutiti jeze, da ne smemo biti žalostni, ker so to negativna čustva. "Prav nasprotno! Lahko smo jezni, nič ni narobe, če smo žalostni," pravi Monika Erjavec Bizjak, "ker če si mi ne pustimo biti v polnosti žalostni, si tudi ne moremo dovoliti biti v polnosti veseli."

Zelo dobro je tudi, če se naučimo kakšne tehnike sproščanja, ki nam pomaga v stresnih trenutkih. Morda takrat,  ko smo jezni, nas je strah, imamo tremo, tesnobo.

"Najpomembneje se je umakniti od tega, kar nas je pripeljalo do jeze, in imeti neko tehniko. Lahko je predihavanje, nekomu pomaga deset korakov gor, deset dol. Zelo dobra tehnika, ki jim pomaga, ko so na primer v velikem stresu, tako so mi na terapijah zaupali mladostniki, je, da se fokusirajo na to, kar slišijo, vidijo, vonjajo tisti trenutek," razlaga Monika. "Ali pa tehnika, ko je morda močna trema ali pa neko močno čutenje, ki bi nas vodilo v tesnobo, strah, stisko; takrat zelo pomaga fokusiranje na predmete, ki jih tisti trenutek vidimo v prostoru. In potem tiste predmete poimenujemo. Na primer: Vidim rožo, ki je zelena in ima tak in tak podstavek."

Zebe me! Ni res, jaz vem, da te ne.

In kar je še zelo pomembno: starši, pustite svojim otrokom svobodo, poziva Monika, ki na terapije dobiva mladostnike, ki o sebi ne vedo ničesar, ker so bili vzgajani, da bodo to zanje raziskali drugi. "Jim kar odrasli govorimo, kako bi se morali počutiti. Na primer, ko otrok nekaj reče, ga starši kar popravijo. Recimo, otrok reče, nisem lačen, in mi, kako nisi lačen, jej! Ali pa, zebe me, mi pa – ne, ne rabiš jakne, saj ni mrzlo zunaj. In to so tisti začetki, ko jim odvzamemo možnost, da bi znali prepoznavati svoje občutke. In potem se začnejo kar zanašati na to, da bo odrasli bolje vedel, kaj rabi, kaj potrebuje, kaj je zanj dobro."

Če si zlomljen, ne pomeni, da boš tak tudi ostal!

Duševne motnje so najpogostejši vzrok za invalidske upokojitve. Slovenija je celo na vrhu v stopnji umrljivosti zaradi duševnih motenj, ki so povezane z uživanjem alkohola. Podatki, ki nam ne vlivajo ravno upanja. Pa vendar se na področju duševnega zdravja premika. V Sloveniji v zadnjih letih nastajajo številni centri za duševno zdravje, dva v Ljubljani in Mariboru, eden v Škofji Loki, do konca leta 2023 pa naj bi jih imeli devet. Pa tudi motnje v duševnem zdravju vse bolj izgubljajo svojo ost, stigmo, ki jo lomimo prav z odkrivanjem samih sebe. Težave z duševnim zdravjem ne določajo, kdo smo, so le nekaj, kar doživljamo, navsezadnje, če hodimo po dežju in ga čutimo, še ne pomeni, da smo dež. Zato je prav, da razkrijemo moker obraz in se zavemo, da četudi smo zlomljeni, to ne pomeni, da moramo taki tudi ostati.