Moč enega človeka, da spremeni generacije

Strah in nemoč

Otroci si pogosto ne upajo nikomur povedati, kako se počutijo in o čem razmišljajo, pravi Andrej Omulec, magister zakonskih in družinskih študij in družinski terapevt. "Njih je strah, ali bo, ko bodo prišli domov, vse v redu. Morda ne bo v redu. Ali bo kaj za jesti ali ne? Ali bodo, ko pridejo domov, tam še dobrodošli?" Drug občutek, ki jih prežema, pa je po izkušnjah Omulca popolna nemoč. Otroci namreč ne morejo v službo, ne morejo zaslužiti denarja in pomagati in zaradi tega se v njih zasidra občutek nemoči. Vse to pogosto vodi v misel, da bi bilo staršem lažje, če njih samih ne bi bilo. "Dostikrat imajo občutek, da morajo to svoje življenje končati. Pogosto rečejo: ko gre avto mimo, bi se najraje vrgel pod avto. Potem bi bilo lažje, da starši ne bi več doživljali takih stisk." To so misli otrok, nekaterih starih le deset let, včasih pa tudi več. Kot ugotavlja Omulec, so najstniška leta še posebej prepojena s takim doživljanjem.

Otroci, ki rastejo s tem neprestanim strahom in nemočjo, v odraslosti pogosto razvijejo občutek manjvrednosti, pojasnjuje terapevt. Ni pa nujno, da se to kaže tako tudi navzven, pravi, manjvrednost se lahko skriva tudi v vzvišenem, arogantnem, celo nesramnem vedenju. "Ne pravim, da je to absolutno vedno tako, nekateri naredijo veliko iz sebe." Za marsikoga je to, kar je doživel kot otrok, motivacija, da si zagotovi boljšo prihodnost. A večino neenakost, v kateri odrastejo, spremlja tudi kasneje.

Tesnoba v šoli

Strah in izključenost, ki ju doživijo doma, se v šoli pogosto zgolj ponovi. V razredu je hitro jasno, kdo nima enakega mobitela, torbe ali športnih copatov kot večina. "Ne govorimo o tem, da so otroci v šoli hudobni. Otroci svoje stiske preprosto sprojicirajo na tistega med njimi, ki ga dojemajo kot nižjega na neki družbeni lestvici." Največjo vlogo imajo v takih primerih učitelji. Njihova moč, da pomagajo takemu otroku, je izjemno velika, pravi Omulec, če le znajo pravilno učencem predstaviti situacijo. Nujno je, da te otroke opazijo, jih vključijo in podprejo njihove močne plati. "Vsi vemo iz svojih izkušenj, da smo imeli v razredu nekoga, ki je bil povsem izoliran, za katerega se ni nihče zmenil ali pa smo mu celo dodali še svojo težo. Zdaj pa si predstavljajte, kaj ti otroci tam doživljajo, to so skrajne stiske. Doma ne veš, kako bo, prideš v šolo, spet je tu strah." Zato lahko učitelj, ki spodbuja otroka in vanj zaupa, naredi ogromno.

Ko en človek odreši generacije

Obstaja tudi druga skrajnost. Otroci, ki prihajajo iz revščine in socialne izključenosti in naravnost blestijo v šoli ali pri športu. "Edino, kar imajo, je to, da dosežejo uspeh pri športu ali uspeh v šoli. Ampak večina jih pa žal zamrzne." A po izkušnjah Andreja Omulca lahko en sam človek s pravim pristopom doseže čudež: "Da ima tak otrok tam eno učiteljico, enega učitelja, enega trenerja, ki ga vidi, ki ga spodbuja, ki začuti njegovo grozo in ga vključi v skupino ter naredi prostor zanj! Ti ljudje so tega otroka dobesedno odrešili! Tako močno odrešujoča stvar je to za tega otroka in tudi za njegovo potomstvo. Če oni to prekinejo, so odrešili s tem generacije, ne le tega otroka." 

Dovolj je ena oseba, ki v tega otroka verjame in mu izkaže podporo. "Ti otroci povsem drugače sprejemajo sočutje kot drugi. Oni pobirajo drobtinice in iz teh drobtinic lahko naredijo en nov kvas za svoj novi kruh."

Pomagajmo z Verigo dobrih ljudi

Z Verigo dobrih ljudi bomo družinam v stiski omogočili nujno potrebne terapije, s katerimi bodo lahko postopoma premagali hromeč občutek nemoči, strahu in manjvrednosti, ki jih spremlja že vse življenje. Če dobijo občutek samozavesti in se zavejo lastne vrednosti, je s tem narejen ogromen korak naprej, ki lahko pomeni prekinitev kroga revščine, ki družine vklepa iz roda v rod. "Postopoma lahko s terapijo dobijo znova nadzor nad svojimi občutki  in občutek moči." Zato se združimo v boju proti revščini v Verigi dobrih ljudi.