Sredi dela so se glasno odprla vrata. Vstopila je gospa, ki bi ji mirno pripisala, da je jutranja obiskovalka receptorja. "K vam sem prišla," je jezno rekla. V pozdrav sem ji ponudila roko. Gospa ni sprejela rokovanja. Prijazno sem ji ponudila stol, da se usede in jo vprašala po namenu obiska. V rokah je nervozno vrtela ključe avtomobila in tiho odgovorila, da bo z otroki pristala na cesti. Razumevajoče sem ji prisluhnila. Njeno pripovedovanje ni bilo zbrano. Še več. Povzdignila je glas, ki ga je občasno spremljalo hlipanje. Poskušala sem jo umiriti, da bi s skupnimi močmi lahko problem strukturirali in ga pravilno naslovili.
Gospa je srednjih let in mati treh deklet. Dve sta še srednješolki, tretja pa je že študentka. Je redno zaposlena in z zaslužkom skrbno ravna. Je poročena, vendar je odnos z možem že pred leti povsem zamrl. Z možem se ne pogovarjata več. Obveznosti, ki bi morale biti skupne, mož rešuje preko hčera. Sama ga je večkrat prosila, da se morata pogovoriti, saj brez komunikacije ni odnosa. Žal neuspešno. Dekleta so utrujena in ne želijo več sodelovati v posredovanju, kar tudi sama razume in podpira. S tem namenom je možu povedala, da bo vložila vlogo za ločitev. Pred tem se je želela še pogovoriti, da skupaj opredelita starševske obveznosti in si razdelita premoženje. Skupaj imata namreč trisobno stanovanje in eno osebno vozilo.
Oče hčeram povedal, da se morajo izseliti, saj je stanovanje njegovo
Največji problem ji predstavlja stanovanje, saj je mož hčeram večkrat omenil, da se bodo morale izseliti, saj je stanovanje njegovo. Poročena sta skoraj tri desetletja. Moževa starša sta jima ob poroki odstopila stanovanje, ki sta ga odkupila po takratnem Jazbinškovem zakonu po izjemno ugodni ceni, za katero se je zadolžila tudi sama. Odkup je opravilo podjetje, kjer sta bila zaposlena moževa starša. Obveznosti odplačila kredita sta prenesla na mladoporočenca. Tako je sama, ker je imela višjo plačo od moževe, poravnavala dolgove na ime staršev njenega moža.
Je izobražena in zelo delavna, saj je opravljala tudi več del hkrati. Njen prihodek je bil za tiste čase zavidljivo dober. Zato sta si z možem lahko privoščila še prenovo stanovanja. Vse stroške je nosila sama, saj je mož delavec z nizko plačo, s katero je lahko le minimalno prispeval k potrebam gospodinjstva in k popravilu vozila. Vozilo je bilo rabljeno, novega pa si nista mogla privoščiti, kljub temu da sta ga potrebovala. Oba sta bila zaposlena v mestu, živita pa daleč na obrobju, kjer niti ni ustreznih avtobusnih povezav.
Gospa je torej skoraj v celoti poplačala dolg za stanovanje, hkrati pa ves svoj zaslužek vložila v obnovo. Pred nekaj leti so vse bolj onemogli moževi starši, ki jim je tudi z veseljem pomagala, prenesli lastništvo stanovanja na sina, torej na njenega moža. Ko se je želela z možem zmeniti glede stanovanja v primeru ločitve, ji je mož postavil pogoj, da se mora skupaj s hčerami nujno izseliti v roku enega meseca, saj je stanovanje njegovo. Če se ne izselijo, jim bo njihovo garderobo prestavil na smetišče.
Gospa je bila prepričana, da je mož nima pravice izseliti. Sploh pa ne otrok. Ker je želela uradne odgovore glede grožnje o deložaciji, je odprla mnogo vrat strokovnih služb. Povsod je prejela enake informacije. Ker gre za darilno pogodbo stanovanja možu, sama nima pravice do deleža ali njegove polovice, kljub temu da je dolg za stanovanje odplačala skoraj v celoti sama. Plačilo dolga je potekalo preko položnic, ki so bile na ime staršev moža. Računov za prenovo stanovanja ni hranila in posledično trenutno nima materialnih dokazil o vložkih v stanovanje.
Hčerke v veliki negotovosti in strahu, da bodo pristale na cesti
Hkrati so vse tri hčere v veliki negotovosti in strahu, da bodo pristale na cesti, začele popuščati v šoli in pri študiju. Ena od njih ima neozdravljive zdravstvene težave. Rade bi pomagale mami, ki je že nekaj let zaposlena v javnem sektorju in je njena plača mnogo manjša, kot je bila pred leti pri drugem delodajalcu.
Razumela sem, da je gospa čustveno nestabilna in polna strahu. Mirno bi lahko trdila, da je že na meji duševne bolezni. Pomoč ji bodo nudili strokovni sodelavci programa Veriga dobrih ljudi. Najbolj zapleteno je njeno pravno stanje, saj je skorajda nerešljivo. Gospa nima nikakršne možnosti za pridobitev lastninske pravice do stanovanja, čeprav ga je sama izplačala in obnovila. Prav tako bo zelo težko dosegla, da ji bo povrnjeno, kar je vložila v stanovanje. Nikoli si ni predstavljala, da bi jo lahko oseba, ki ji je svoj čas najbolj zaupala, tako oškodovala.
Ponovno bomo državnim odločevalcem podali pobudo za spremembo zakonodaje. Že v preteklosti smo predlagali številne izboljšave, ki bi lahko olajšale mnoge stiske družin in posameznikov, saj nedolžni drsijo v brezno revščine.
