Ob občudovanju jesenske poti nisva mogli mimo misli, da je ob draginji, ki nas je dosegla vse, prizadela pa najranljivejše, sreča v nesreči letošnja (pre)topla jesen. Ta je sicer znak globalnega segrevanja, po drugi strani pa je močno olajšala marsikateri račun za plačilo energentov, ki so se poleg vseh življenjskih dobrin močno podražili. Ko sva pred odhodom na svojo pot pakete materialne pomoči za družine nalagali v prtljažnik avtomobila, je sodelavka s prizadetim glasom opozorila na videz paketov. Še lansko leto v istem obdobju so se paketi materialne pomoči bohotili od raznolikosti in mnogo večje količine izdelkov, družinam pa na ta način močno razbremenili preživetje meseca. Danes, ko je prosilcev za pomoč vedno več, predvsem pa je med njimi večina zaposlenih, so ti paketi pol manjši in skromnejši. Donacij v primerjavi z lanskim letom je občutno manj. Po naši oceni so se le-te prepolovile, donacij posameznikov, ki so v preteklosti v skladišče prihajale vsak dan, pa je le še za spoznanje. Vodja skladišča takega upada donacij ne pomni.
Nekje na sredi poti sva prejeli SMS sporočilo dijakinje, recimo ji Mojca. Obvestila naju je, da se lahko z nama sreča že prej, kot smo bile dogovorjene, saj ji je odpadla ena šolska ura. Dobile smo se v parku v bližini njene srednje šole, ki jo bo z letošnjim letom zaključila. Njen cilj je postati zlata maturantka in se podati naprej na študij, ki ji bo omogočil boljše življenje. Od vsega na svetu si najbolj želi boljšega in mirnejšega življenja od tega, ki so ga njej in njenima mlajšima bratoma omogočili njihovi starši. Sedaj, ko je Mojca polnoletna, je s pomočjo prijateljičine mame in drugih strokovnih delavcev zbrala pogum in se umaknila iz družinske celice, v kateri je bila namesto varnosti in topline vse življenje deležna psihičnega nasilja, materialnega pomanjkanja ter vzgojnega zanemarjanja. Edina svetla točka v njenem življenju in življenju njenih sorojencev so bili stari starši.
Ko so stari starši umrli, je Mojca s hrepenenjem po boljšem življenju pričela iskati načine, s katerimi bi si lahko uresničila sanje o življenju, kot ga imajo njene vrstnice. Trenutno živi v dijaškem domu, med šolskimi počitnicami pa opravlja študentsko delo v lokalu, da si lahko kupi "dražje stvari" – tako imenuje stroške skromnih in nujno potrebnih kosov oblačil in obutve. Z negotovim in nestabilnim prihodkom ter vse dražjim življenjem se kljub temu ne obremenjuje, saj ima natančno izdelan načrt za boljšo prihodnost. Ne ve še, kako bo, vendar verjame, da bo že nekako. Odvzeto ji je bilo mirno in brezskrbno otroštvo, toda boljše in svetlejše prihodnosti si ne bo pustila vzeti.
Ko smo se približale šoli, smo v daljavi zaslišale šolski zvonec, ki je dijake opozoril na začetek šolske ure. Mojca se ni dala motiti. Povedala je, da je profesorico seznanila, da ima sestanek za boljšo prihodnost. Profesorica, ki pozna njeno družinsko zgodbo, ji je zaželela srečo, vedela pa je tudi, da se bo Mojca vrnila k pouku takoj, ko bo to možno, in ne bo dopustila, da bi ji zaradi nekajminutne odsotnosti ušla kakšna pomembna informacija, ki bi ogrozila njeno zlato prihodnost. Kmalu smo se poslovile, saj je s sodelavko nisva želeli predolgo zadrževati. Vedeli sva, da jo bova kmalu spet poklicali ali obiskali. Brez besed sva hodili proti avtu, saj nisva znali ubesediti tega, kar sva videli, slišali in doživeli. Kljub žalostni zgodbi pa naju je pomirjal občutek, da ima dekle tako močno voljo, s katero lahko postane in doseže vse, kar si bo v življenju želela.
Upam, da bo Mojčina zgodba opogumila še kakšnega vrstnika, ki se spopada s podobno življenjsko situacijo. V zadnjih dveh mesecih se je na naš humanitarni program s prošnjo za pomoč obrnilo že pet mladostnikov s podobno zgodbo. Skrbi nas, da jih je v resnici veliko več, kot jih prepoznamo, hkrati pa upamo, da bomo z deljenjem zgodb, ki nas dosežejo, lahko dosegli čim več bralcev, ki bodo te zgodbe delili z drugimi in nam tako pomagali k ozaveščanju, opogumljanju in pravilnemu usmerjanju mladostnikov do pomoči.
Želela bi si, da bi bilo več zgodb, kot je zgodba družine, ki sva jo obiskali naslednjo. Kmalu po tem, ko sva poklicali mamo in ji sporočili, da jih bova obiskali, naju je ta z nasmehom pričakala pred vhodom v stanovanjski blok. Povabila naju je v majhno stanovanje, prepojeno s skromnostjo, srčnostjo in domačnostjo, ki sta ga starša s pomočjo kredita kupila pred sedemnajstimi leti. V času najinega obiska je bil doma tudi eden od sinov, drugi sin je bil še v šoli, oče pa na delu. Mama nama je predstavila družinsko zgodbo in pot, ki jih je pripeljala do našega programa.
Lepo in mirno družinsko življenje je najprej doletela skorajšnja smrt mlajšega sina, kasneje bolezen enega starša in nato še drugega, vmes pa še izguba zaposlitve najprej enega in potem drugega starša. Višjim silam ni bilo videti ne konca ne kraja, tako kot tudi ne neplačanim položnicam, ki jih starša kljub trudu nista bila več zmožna redno plačevati. Ko jim je grozila deložacija, so se obrnili na naš program Veriga dobrih ljudi. Mama je z nasmehom in solznimi očmi pripovedovala o težkem obdobju. Velik ponos družine je, da so kljub vsem težkim in dolgotrajnim življenjskim preizkušnjam kot družina uspeli ostati močnejši od vseh višjih sil. V veliko pomoč sta jim bili tudi očetova in mamina družina.
S sodelavko naju je zanimalo, kako so se znašli med vsemi položnicami, ki so se počasi, a vztrajno kopičile. Zelo pogosto se namreč zgodi, da se pod težo stisk izgubi nadzor nad rednimi plačili in dolgovi, stiske pa se tako še dodatno poglobijo. Mama se je ob najinem vprašanju nasmehnila in brez besed odprla omarico. Iz nje je potegnila mapo in nama pokazala vso skrbno shranjeno in urejeno dokumentacijo. Mama pove, da od nekdaj skrbi, da so razni dokumenti in položnice ves čas urejeni, kar jim je tudi olajšalo načrtovanje reševanja finančnih težav. Njena izkušnja naju je zelo razveselila, saj je še dodatno podkrepila smisel nudenja pomoči na področju finančnega opismenjevanja, ki ga izvajamo v sklopu programa Veriga dobrih ljudi. S strokovno ekipo si ves čas prizadevamo celostno obravnavati družinske problematike, sem pa sodi tudi finančno načrtovanje.
Zgodba družine je opomnik, kako pomembna je močna družinska celica – še posebno takrat, ko pride do najhujšega. Premagovanje takšnih in drugačnih stisk je lažje, če imaš ob sebi nekoga, na katerega se lahko nasloniš. Nekoga, na katerega se lahko zaneseš. Nekoga, ob katerem se še ob najhujšem potresu počutiš varno. Veliko ljudi tega nima ali celo nikoli ni imelo, zato je toliko bolj pomembno, da smo kot družba močni, si stojimo ob strani, če le imamo možnost, da podpiramo organizacije, ki se razvijajo s potrebami družbe in mnogim nudijo tisto, kar je nekaterim samoumevno. Vsaka družba je tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen.
