S sodelavko sva se na teren, ne daleč stran iz Ljubljane, odpravili v čudovitem, sončnem vremenu. Ko sva vstopili v stavbo, kjer biva obiskana družina, se je občutek mirnosti in lahkotnosti v trenutku spremenil. Kot bi se nad nama narisal temen oblak. Staro, hladno stopnišče naju je pripeljalo do stanovanja družine.
Mama naju je sprejela z nasmehom, toplino in iskreno prijaznostjo. Na prvi pogled bi težko slutil, koliko bremen jo pesti. A že po nekaj stavkih je postalo jasno, da je teža, ki jo vsak dan nosi na svojih ramenih, ogromna. Za njenim smehom je stala izčrpanost, ki jo pred nama ni mogla skriti. Imela sem občutek, da bi se lahko v trenutku sesula, če bi smeh zamenjale solze. Če bi si dovolila ustaviti.
Kljub zgodbi, ki jo živi, ostaja nasmejana in pozitivna. Pove nama: "Veste, mi smo bili čisto navadna družina. On je služil denar, jaz pa sem doma skrbela za otroke in gospodinjstvo. Nekaj časa nam je bilo vsem šestim lepo."
Odnos s partnerjem je začel počasi razpadati, ko so se pokazale prve zdravstvene težave otrok – najprej pri prvem in potem še pri drugem otroku. Na začetku so to bili le pozni prihodi domov, kasneje pa je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja do mame. Oče je čez čas družino zapustil, mama pa je ostala sama. Brez prihodka, s štirimi otroki in bremenom, ki ga je pustil razpad družine.
Težko je, če si sam
Danes njeno življenje narekujejo potrebe otrok. Najstarejši sin je po razpadu zveze razvil obsesivno-kompulzivno motnjo, ena od hčera ima motnjo avtističnega spektra, srednji sin hud ADHD, pri najmlajši pa posebnosti še ugotavljajo. "Pri nas ni nikoli mirno," pove mama, "težko je, če si sam."
Vsakodnevno se soočajo s situacijami, ki zahtevajo stalno prisotnost mame – od terapij do obiskov zdravnikov. Redna zaposlitev je zato za mamo skoraj nedosegljiva, kljub temu se trudi in dela kot prostovoljka, ko ji to čas dopušča. Občasno za nekaj ur opravlja tudi priložnostna dela v lokalnih podjetjih. Popoldanskega dela pa si zaradi otrok s posebnimi potrebami ne more privoščiti, saj otroci ne zmorejo biti sami.
Ob vsem tem mama ne pozabi na druge. Še vedno skrbi za starša in pomaga sestri, ki ji je umrl partner, ko je bil njun otrok še majhen. Pogosto je prav ona tista, na katero se drugi obrnejo po pomoč. "Rada pomagam," pravi, a hkrati prizna, da se ob vsem tem počuti zelo samo. "Tudi sama bi kdaj potrebovala, da mi nekdo ponudi roko, ne samo vzame. Jaz sem tako utrujena," prizna.
Otroci si igrače izdelajo iz papirja
Stanovanje, v katerem živijo, je skromno, vendar zato nič manj urejeno. Kuhinja je majhna in prijetna. Povsod so sledi otrok, od risbic do fotografij. Otroci so si igrače, ki jih mama ni mogla kupiti, izdelali kar sami iz papirja. Sicer pa vsi radi berejo, na kar nakazuje kup knjig v sobi mlajših treh otrok. Edini, ki ima svojo sobico, je najstarejši sin. Mama namreč spi v prehodni sobi, ki poleg spalnice služi tudi kot dnevni prostor. Majhen, a ljubeč. V tem prostoru sva opazili še majhno peč na drva, s katero ogrevajo povezane sobice.
Stavba je stara in neizolirana, pozimi zelo hladna. Kuhinjo in kopalnico grejejo z električnim radiatorjem samo po potrebi, saj to pomeni visoke stroške, ki pa si jih ne morejo privoščiti. Mama si je že morala izposoditi denar za sanacijo vlage in plesni v kopalnici. Posojila redno vrača, čeprav to pomeni, da ji včasih zmanjka za osnovne stvari, kot sta hrana ali plačilo položnic.
V tednu pred najinim obiskom jo je pretresla še novica dimnikarja. Dimnik naj bi bil v zelo slabem stanju in nujno potreben sanacije, če želijo uporabljati peč še naslednjo sezono. Kljub vsemu je v njihovem domu čutiti toplino. Vsaka malenkost šteje, pravi mama, ko razloži, kako hitro porabijo zaloge mleka in kako zelo ji pomeni že en sam prehranski paket.
Njena največja skrb
V pogovoru nama je priznala svoj največji strah, o katerem prepogosto razmišlja – kdo bo poskrbel za otroke, če se njej kaj zgodi. Potem pa je malo v šali, malo zares dodala: "Na meni sloni toliko stvari, da enostavno nimam luksuza, da bi kar umrla."
In prav v tem stavku se skriva bistvo njene zgodbe: nepopustljiva moč, ki jo žene naprej, tudi takrat, ko je najtežje. Kljub izčrpanosti ostaja izjemno pozitivna in proaktivna. A ob vsem, kar sama nosi, nujno potrebuje tudi podporo, razbremenitev in občutek, da ni sama.
Zato je bila vključitev v program pomoči zanjo pomemben korak. Ne le zaradi materialne podpore, ampak predvsem zaradi občutka, da nekdo vidi njeno zgodbo in razume njeno breme. Njena zgodba je opomnik, kako veliko pomeni to, da nekomu stojimo ob strani.
